Opis epizode

Oseba, ki se poimensko in z glasom ne želi izpostavljati, njene podatke pa hranimo v uredništvu, nas je opozorila na to, da je običajna praksa, da za neprodano blago, ki morda tudi ni več uporabno – na primer sadje ali zelenjava, ki zgnijeta –, plačujejo zaposleni. Prav tako ponekod zaposleni pokrivajo izgube, ugotovljene pri inventuri; od njih pa zahtevajo tudi, da opravljajo delo na več različnih mestih v trgovini in skladišču hkrati. Njeno zgodbo je pokomentiral strokovnjak za delovno pravo Andrej Zorko, pridobili smo tudi odziv vpletenih podjetij in trgovskega sindikata.

Zgodba nekdanje prodajalke, ki so ji večkrat kršili pravice, deležna je bila tudi mobinga

Nekdanja prodajalka, ki nam je zaupala svojo zgodbo, je med drugim delala v manjši prodajalni Mlinotesta in v večjem Tuševem centru. V slednjem je delala na oddelku sadja in zelenjave, kjer je vodja oddelka naročila preveč robe, ki je niso prodali:

»Potem je to segnilo in smo morali to tisti, ki smo bili na oddelku, plačati. Tako da smo na blagajni plačali račun, kot če bi dejansko kupili to sadje, zelenjavo.«

To ni osamljen primer. Na podobno ravnanje so zaposleni v slovenskih trgovinah v preteklosti že večkrat opozorili Sindikat delavcev trgovine Slovenije, pravi generalni sekretar Ladi Rožič. Po njihovem posredovanju so trgovci takšne prakse prepovedali. Zakaj se to torej še dogaja?

»Pojavljajo se določeni poslovodje, določeni izmenovodje, ki to prakso nadaljujejo. To je nedopustno in po mojem prepričanju kaznivo.«

Da je takšno ravnanje nezakonito, pravi tudi Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za pravna in sistemska vprašanja: »Za to delodajalec nima nobenega temelja. Tudi če bi bilo to zapisano v pogodbi.« Takega člena v svoji pogodbi ni imela, pojasni nekdanja trgovka, ki pravi, da so ji to, kako delujejo stvari v praksi, pojasnile sodelavke ali vodja oddelka ustno. Podobno je bilo tudi v Mlinotestu, kjer »smo morali pri inventuri plačati, kar je manjkalo, če se stanje v blagajni in v skladišču ni ujemalo«. Ko se je na to pritožila sodelavkam in vodji poslovalnice, pa so ji rekli:

»Odgovor je bil, da oni pač tako imajo, da tako to pač je. Ampak ni pošteno, da firma živi na račun delavcev. Pa vsi na minimalnih plačah.«

Andreja Gradišar