Opis epizode

Mladi arhitekt je izkušnje nabiral že med študijem, z namenom, da bo po zaključku lažje dobil zaposlitev. V slovenskih birojih so mu ponujali predvsem delo prek s. p.-ja, čeprav v njihovih prostorih in na način, kot delajo tudi redno zaposleni; delal pa je tudi na črno.

Mladi arhitekt je vodil gradnjo objekta, ne da bi bil zaposlen v podjetju, ki je pridobilo projekt

»Ko prideš na uvajanje ali na probo, na začetku delaš zastonj, da vidijo, kakšen si. Lahko je en mesec ali dva, po tem obdobju se pa lahko dogovoriš, kako jim boš dostavil račun. Ali imaš s. p. ali pa če se kako drugače znajdeš. V birojih jim je pomembno samo, da daš nek račun, kamor lahko nakažejo denar. Čigav je, pa jih ne zanima,«

stanje, s katerim so soočeni po končanju študija, opisuje mladi arhitekt, ki je želel ostati anonimen, saj pravi, da je v arhitekturni panogi v Sloveniji tako, da če se kje pritožiš nad slabimi delovnimi razmerami ali poveš, da nekaj ni v skladu z zakonom, da boš težko dobil zaposlitev tudi drugje.
»Gre za klasičen problem. Namesto, da se sklepa pogodbe o zaposlitvi, se sili mlade ljudi po koncu fakultete, da odpirajo s. p.-je, da sklepajo avtorske ali kakšne druge pogodbe, na podlagi katerih se umetno ustvari civilno-pravna podlaga. Nimajo pa nobenega varstva po Zakonu o delovnih razmerjih,« zgodbo sogovornika komentira doc. dr. Luka Tičar z ljubljanske Pravne fakultete. Vse to omogoča razmere, kot jih opisuje mladi arhitekt:

»Dela se do štirih, petih, šestih, sedmih popoldan, kakor ima pisarna urnik, potem se lahko potegne pol ure. Če je natečaj, se potegne 12 ur in potem je spet jutro in spet delaš. Lahko delaš tudi 24 ur v kosu. Imaš vmes malico in kosilo, nimaš pa spanja. Tisti, ki niso na urnih postavkah, seveda nimajo dodatno plačanega nadurnega dela.«

Nas je pa mladi arhitekt opozoril tudi na dva druga načina zniževanja stroškov dela v arhitekturnih birojih. Prvi je status kulturnega delavca, kljub temu da osebe delajo v profitno naravnanih podjetjih. Zanje prispevke plača država. Drugi način pa je najemanje tujih študentov, ki pridejo na prakso prek ene od Erasmus izmenjav, in jim dela ne plačajo. Tudi mladi arhitekti sicer niso zadovoljni s svojo plačo:

»Mislim, da ima danes mladi arhitekt v Ljubljani podobno plačo kot prodajalka v kakšni trgovski verigi.«

»Ko plačaš prispevke, si na manj kot na povprečni slovenski plači, kjer so zajeti vsi – recimo tudi čistilke, pa z vsem spoštovanjem do njihovega dela, tam so delavci v proizvodnji, ti pa imaš mogoče magisterij ali univerzitetno izobrazbo, si pa v istem sranju na koncu,« še pravi mladi arhitekt.

Andreja Gradišar