Iskanje podcastPlayer
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je v četrtek, 9. oktobra, začela še nova sezona abonmaja FKK – Filharmonični klasični koncerti Slovenske filharmonije. Pred Orkester Slovenske filharmonije je kot gostujoča dirigentka vnovič stopila Francozinja Lucie Leguay, ki je orkester sicer vodila že na uvodnem koncertu letošnjega abonmaja SOS (1. 10.). Kot solist se je v Beethovnovem 2. klavirskem koncertu predstavil njen rojak Alexandre Tharaud, spored pa sta dopolnili še uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna in »simfonija simfonij«, kot je bil tudi naslovljen koncert – Beethovnova 5. simfonija.
Orkester Slovenske filharmonije je v novo abonmajsko sezono FKK krenil z izrazito klasičnim programom dveh dunajskih klasikov, pri čemer bi v klasicizem zazrt solistični koncert zaradi njegove narave bržkone lahko pripisali tudi Mozartu. Uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna je uvodoma izzvenela v znamenju priostrenih kontrastov med vihraniškimi viški in bolj uglajenimi, galantnimi deli, obsežnejši del sporeda pa je pripadel Beethovnu. Še pred odmorom je v 2. klavirskem koncertu, nastalem v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, kot solist nastopil francoski pianist Alexandre Tharaud. Njegov pristop k Beethovnu je bil nadvse občuten; za nekaj čarobnih trenutkov je s plastično igro in številnimi zadržki poskrbel predvsem v spevnem Adagiu in igrivem Rondoju, po drugi strani pa bi bil v prvem stavku lahko artikulacijsko odločnejši. Se je pa Tharaud organsko zlil z orkestrom in dirigentko Lucy Leguay, ki je skrbela za zgledno komunikacijo med solistom in orkestrom. Pianistova izbira intimnega dodatka – pretanjeno podane Bachove Siciliane – tako ni presenetila. Orkester je bil v Beethovnovi 5. simfoniji zvokovno urejen, pri čemer so za pridih avtentičnega zvena z začetka 19. stoletja poskrbela trobila brez ventilov. Če je bil pulz v dramatičnem, z »motivom usode« zaznamovanem prvem stavku mestoma malce majav, ga je Leguay v nadaljevanju konsolidirala, v osrednjih dveh stavkih ob izdatni pomoči solistov poskrbela za celo paleto izraznih odtenkov, v zmagoslavnem sklepu, kjer svetloba C-dura »premaga« temo c-mola, pa morda kar malce preveč navdušeno pohitrila.
Mihael Kozjek
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je v četrtek, 9. oktobra, začela še nova sezona abonmaja FKK – Filharmonični klasični koncerti Slovenske filharmonije. Pred Orkester Slovenske filharmonije je kot gostujoča dirigentka vnovič stopila Francozinja Lucie Leguay, ki je orkester sicer vodila že na uvodnem koncertu letošnjega abonmaja SOS (1. 10.). Kot solist se je v Beethovnovem 2. klavirskem koncertu predstavil njen rojak Alexandre Tharaud, spored pa sta dopolnili še uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna in »simfonija simfonij«, kot je bil tudi naslovljen koncert – Beethovnova 5. simfonija.
Orkester Slovenske filharmonije je v novo abonmajsko sezono FKK krenil z izrazito klasičnim programom dveh dunajskih klasikov, pri čemer bi v klasicizem zazrt solistični koncert zaradi njegove narave bržkone lahko pripisali tudi Mozartu. Uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna je uvodoma izzvenela v znamenju priostrenih kontrastov med vihraniškimi viški in bolj uglajenimi, galantnimi deli, obsežnejši del sporeda pa je pripadel Beethovnu. Še pred odmorom je v 2. klavirskem koncertu, nastalem v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, kot solist nastopil francoski pianist Alexandre Tharaud. Njegov pristop k Beethovnu je bil nadvse občuten; za nekaj čarobnih trenutkov je s plastično igro in številnimi zadržki poskrbel predvsem v spevnem Adagiu in igrivem Rondoju, po drugi strani pa bi bil v prvem stavku lahko artikulacijsko odločnejši. Se je pa Tharaud organsko zlil z orkestrom in dirigentko Lucy Leguay, ki je skrbela za zgledno komunikacijo med solistom in orkestrom. Pianistova izbira intimnega dodatka – pretanjeno podane Bachove Siciliane – tako ni presenetila. Orkester je bil v Beethovnovi 5. simfoniji zvokovno urejen, pri čemer so za pridih avtentičnega zvena z začetka 19. stoletja poskrbela trobila brez ventilov. Če je bil pulz v dramatičnem, z »motivom usode« zaznamovanem prvem stavku mestoma malce majav, ga je Leguay v nadaljevanju konsolidirala, v osrednjih dveh stavkih ob izdatni pomoči solistov poskrbela za celo paleto izraznih odtenkov, v zmagoslavnem sklepu, kjer svetloba C-dura »premaga« temo c-mola, pa morda kar malce preveč navdušeno pohitrila.
Mihael Kozjek
Vse epizode