Opis epizode

Ali se v mednarodni politiki 21. stoletja vlade res lahko zanašajo samo še na izsiljevanja in grožnje z uporabo sile – ali pa je druge države vendarle mogoče prepričevati tudi z znanstvenimi in umetnostnimi dosežki ter smelimi idejami?

Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne?

No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo, táko ravnanje marsikje po svetu lažje in hitreje pripravljeni spregledati ali ga opravičiti, ker nas v naših vsakdanjih življenjih pač preplavljajo ameriški filmi in glasba, ker občudujemo prebojnost ameriških vesoljskih in digitalnih tehnologij, ker zagrizeno spremljamo športne tekme v tamkajšnjih profesionalnih ligah. Temu politologi in raziskovalci mednarodnih odnosov menda rečejo mehka moč. In Združenim državam je ne primanjkuje. Ali pač?

Zunanja politika druge Trumpove administracije namreč v pomembni meri temelji na grobih grožnjah najstarejšim in najbolj zvestim zaveznicam in tako se postavlja vprašanje, ali filmi in glasba res še lahko amortizirajo tesnobo ob ameriških ozemeljskih pretenzijah po Grenlandiji in Kanadi, ali res še lahko ublažijo ogorčenje ob izsiljevalskih carinah? Pa ne le to; bolj ko se namreč Trumpova administracija – tak je vsaj vtis – požvižga na ugled Združenih držav, bolj ostro se postavlja vprašanje, ali lahko ta trend izkoristijo v poglavitni ameriški tekmici in Kitajsko predstavijo kot tisočletno velesilo, ki ima svetu marsikaj ponuditi – od globoke Konfucijeve filozofske misli prek slastnih mandžurskih cmočkov do osupljivih zmogljivosti futurističnih maglev železnic? In kaj je v takih okoliščinah z mehko močjo drugih akterjev globalne politike od Rusije in Indije do Evropske unije?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Heleno Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter politologe dr. Danico Fink Hafner, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Jureta Požgana s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto kolaž:
- Konfucij (Wikipedija, javna last)
- Michael Jordan na ploetnih v Barceloni leta 1992 (Wikipedija, gapvenezia)
- Panorama Šanghaja (Wikipedija, xiquinhosilva)
- Hamburger (Wikipedija, hongreddotbrewhouse)
- Bob Dylan, Nobelova nagrada za književnost l. 2016 (Wikipedija, Chris Hakkens)
- Tradicionalni mandžurski cmočki »jiaozi« (Wikipedija, Emcc83)
- Bela hiša (Wikipedija, Zach Rudisin)
- Maglev vlak v Šanghaju (Wikipedija, chainwit.)
- Kip svobode v New Yorku (Wikipedija, AskALotI)
- Buzz Aldrin na Luni, 20. julij 1969 (Wikipedija, Neil Armstrong)
- Veliki kitajski zid pri Jinshanlingu (Wikipedija, Jakub Hałun)
- Hollywood, Los Angeles (Wikipedija, Thomas Wolf)
- Mo Yan, Nobelova nagrada za književnost l. 2012 (Wikipedija, Johannes Kolfhaus)
- Prizor z otvoritve poletnih OI v Pekingu l. 2008 (Wikipedija, Tim Hipps)
- Panorama New Yorka (Wikipedija, King of Hearts)
- Promocijski plakat za kitajsko video-igrico Black Myth Wukong (Wikipedija, DatBot)

Goran Dekleva