Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V rubriki Časovni kalejdoskop zbiramo delce naše preteklosti, ki so jo ulovile kamere Televizije Slovenija.
Vino Ljubljana - mednarodni vinski sejem je ena najstarejših sejemskih prireditev v Sloveniji, saj je prvi tovrstni sejem v Ljubljani potekal že leta 1954. Avgusta leta 1961 je priprave na ta dogodek obiskala tudi televizijska ekipa pod režisersko taktirko Benjamina Bena Hvale in v oddaji TV Obzornik predvajala nekaj posnetkov. Čeprav ima sejem dolgoletno tradicijo, pa je leta 2015 doživel svojo zadnjo izvedbo. Takrat je Ljubljana znova zaživela kot mesto vina in trte. Na zadnjih izvedbah sejmov se je predstavilo več kot 200 razstavljavcev, v treh dneh pa je prireditev obiskalo skoraj 10.000 ljubiteljev vina. Oglejte si arhivski posnetek iz leta 1961, ko so se ocenjevalci zbirali na Gospodarskem razstavišču.
Vino Ljubljana - mednarodni vinski sejem je ena najstarejših sejemskih prireditev v Sloveniji, saj je prvi tovrstni sejem v Ljubljani potekal že leta 1954. Avgusta leta 1961 je priprave na ta dogodek obiskala tudi televizijska ekipa pod režisersko taktirko Benjamina Bena Hvale in v oddaji TV Obzornik predvajala nekaj posnetkov. Čeprav ima sejem dolgoletno tradicijo, pa je leta 2015 doživel svojo zadnjo izvedbo. Takrat je Ljubljana znova zaživela kot mesto vina in trte. Na zadnjih izvedbah sejmov se je predstavilo več kot 200 razstavljavcev, v treh dneh pa je prireditev obiskalo skoraj 10.000 ljubiteljev vina. Oglejte si arhivski posnetek iz leta 1961, ko so se ocenjevalci zbirali na Gospodarskem razstavišču.
Ljubljana ima že več kot 150 let organizirano gasilstvo, poklicna enota pa je bila ustanovljena leta 1922. Prva poklicna gasilca so v mestu zaposlili konec julija 1922. Poklicni gasilci so dobili prostore v Mestnem domu. Oprema je bila zelo skromna – brizgalna, nekaj cevi, najnujnejše orodje, lestve in oprema za deset mož, za prevoz bolnikov pa dva reševalna voza na konjsko vprego in dva para konj. Prvo avtolestev je poklicna enota dobila leta 1934. Ta 30-metrska naprava je bila v uporabi vse do leta 1970. Od ustanovitve do leta 1946 so bili gasilci uslužbenci mestne občine, leta 1947 pa so postali uslužbenci milice. Leta 1954 je gasilska enota postala poklicna gasilska četa in je nekaj časa delovala kot zavod, od leta 1972 pa se imenuje Gasilska brigada in je bila organ mestne skupščine; od leta 1991 deluje kot javni zavod mesta Ljubljana, piše na spletnih straneh Gasilske brigade Ljubljana. Kamere nekdanje TV Ljubljana so se pri ljubljanskih gasilcih večkrat ustavile, tudi leta 1958, ko so na Krekovem trgu otrokom pokazali osnove požarne varnosti. Režiser je bil Marjan Sedej, mlademu rodu pa je spregovoril takratni gasilski poveljnik Milan Vrhovec. Posnetki iz leta 1958.
Ljubljana ima že več kot 150 let organizirano gasilstvo, poklicna enota pa je bila ustanovljena leta 1922. Prva poklicna gasilca so v mestu zaposlili konec julija 1922. Poklicni gasilci so dobili prostore v Mestnem domu. Oprema je bila zelo skromna – brizgalna, nekaj cevi, najnujnejše orodje, lestve in oprema za deset mož, za prevoz bolnikov pa dva reševalna voza na konjsko vprego in dva para konj. Prvo avtolestev je poklicna enota dobila leta 1934. Ta 30-metrska naprava je bila v uporabi vse do leta 1970. Od ustanovitve do leta 1946 so bili gasilci uslužbenci mestne občine, leta 1947 pa so postali uslužbenci milice. Leta 1954 je gasilska enota postala poklicna gasilska četa in je nekaj časa delovala kot zavod, od leta 1972 pa se imenuje Gasilska brigada in je bila organ mestne skupščine; od leta 1991 deluje kot javni zavod mesta Ljubljana, piše na spletnih straneh Gasilske brigade Ljubljana. Kamere nekdanje TV Ljubljana so se pri ljubljanskih gasilcih večkrat ustavile, tudi leta 1958, ko so na Krekovem trgu otrokom pokazali osnove požarne varnosti. Režiser je bil Marjan Sedej, mlademu rodu pa je spregovoril takratni gasilski poveljnik Milan Vrhovec. Posnetki iz leta 1958.
Televizijska ekipa se je na silvestrovo leta 1964 odpravila v zasneženi vasici na Notranjskem, kjer se na novo leto niso posebej pripravljali, tudi veliko okrasja ni bilo. Na razritih cestah ni bilo veliko ljudi, kmečke hiše pa so bile polne življenja. "Tako delovno razpoloženje je bilo živahno, prijetno, da, celo veselo," je dejal novinar Tomaž Trček, ki je domačine spremljal pri opravkih. Dejal je, da je bilo treba popoldne na silvestrovo opraviti še nekaj nujnih del, na primer pripeljati drva iz gozda ali rezljati zobotrebce. Arhivski posnetek TV Slovenija iz leta 1964 je bil predvajan v oddaji TV Obzornik.
Televizijska ekipa se je na silvestrovo leta 1964 odpravila v zasneženi vasici na Notranjskem, kjer se na novo leto niso posebej pripravljali, tudi veliko okrasja ni bilo. Na razritih cestah ni bilo veliko ljudi, kmečke hiše pa so bile polne življenja. "Tako delovno razpoloženje je bilo živahno, prijetno, da, celo veselo," je dejal novinar Tomaž Trček, ki je domačine spremljal pri opravkih. Dejal je, da je bilo treba popoldne na silvestrovo opraviti še nekaj nujnih del, na primer pripeljati drva iz gozda ali rezljati zobotrebce. Arhivski posnetek TV Slovenija iz leta 1964 je bil predvajan v oddaji TV Obzornik.
Zadnji dan leta 1964 je na mednarodnem mejnem prehodu Fernetiči potekalo tradicionalno srečanje, na katerem so si italijanski in jugoslovanski obmejni organi voščili ob novem letu in si izmenjali darila. Dogodek so posnele tudi kamere TV Ljubljana in ga predvajale v TV Dnevniku. Mednarodni mejni prehod Fernetiči je bil sicer zgrajen leta 1981, že takrat so načrtovali elemente bodoče avtoceste. Leta 1994 so ga zaradi potreb schengenske meje, ki je bila takrat na meji z Italijo, rekonstruirali. Z vstopom Slovenije v schengenski pravni sistem decembra leta 2007 pa je bil mejni nadzor na meji z Italijo ukinjen in tako zdaj tudi tovorni promet poteka po avtocesti. Fernetiči (italijansko Fernetti) so sicer zaselek na Tržaškem, tik ob slovenski meji, ki upravno spada pod Občino Monrupino/Repentabor.
Zadnji dan leta 1964 je na mednarodnem mejnem prehodu Fernetiči potekalo tradicionalno srečanje, na katerem so si italijanski in jugoslovanski obmejni organi voščili ob novem letu in si izmenjali darila. Dogodek so posnele tudi kamere TV Ljubljana in ga predvajale v TV Dnevniku. Mednarodni mejni prehod Fernetiči je bil sicer zgrajen leta 1981, že takrat so načrtovali elemente bodoče avtoceste. Leta 1994 so ga zaradi potreb schengenske meje, ki je bila takrat na meji z Italijo, rekonstruirali. Z vstopom Slovenije v schengenski pravni sistem decembra leta 2007 pa je bil mejni nadzor na meji z Italijo ukinjen in tako zdaj tudi tovorni promet poteka po avtocesti. Fernetiči (italijansko Fernetti) so sicer zaselek na Tržaškem, tik ob slovenski meji, ki upravno spada pod Občino Monrupino/Repentabor.
Januarja leta 1963 so osnovnošolski otroci iz Šoštanja prosili televizijce, če jim pomagajo posneti tekmovanje v smučarskih skokih. Takratna Televizija Ljubljana se je z veseljem odzvala in dogajanje predvajala v oddaji Pionirski TV Studio. "Razredna skupnost osmega razreda Osnovne šole v Šoštanju nima nobenih izkušenj pri snemanju filma, pa tudi lastne kamere nimamo. Sami pa bi verjetno znali napisati scenarij, pa tudi posneli bi film, če bi nam dali na voljo filmsko kamero," so zapisali osnovnošolci. Televizijci so se njihovi prošnji odzvali in odpravili so se v Šoštanj. Z veseljem so posneli priprave in tekmovanje otrok ter si zaželeli, da bi bili med njimi tudi prihodnji Janezi Polde, Šlibarji, Pečarji in drugi takrat uspešni slovenski smučarski skakalci. Arhivski posnetek iz leta 1963 je posnel režiser Janez Drozg, za besedilo pa je poskrbel Karli Brišnik,
Januarja leta 1963 so osnovnošolski otroci iz Šoštanja prosili televizijce, če jim pomagajo posneti tekmovanje v smučarskih skokih. Takratna Televizija Ljubljana se je z veseljem odzvala in dogajanje predvajala v oddaji Pionirski TV Studio. "Razredna skupnost osmega razreda Osnovne šole v Šoštanju nima nobenih izkušenj pri snemanju filma, pa tudi lastne kamere nimamo. Sami pa bi verjetno znali napisati scenarij, pa tudi posneli bi film, če bi nam dali na voljo filmsko kamero," so zapisali osnovnošolci. Televizijci so se njihovi prošnji odzvali in odpravili so se v Šoštanj. Z veseljem so posneli priprave in tekmovanje otrok ter si zaželeli, da bi bili med njimi tudi prihodnji Janezi Polde, Šlibarji, Pečarji in drugi takrat uspešni slovenski smučarski skakalci. Arhivski posnetek iz leta 1963 je posnel režiser Janez Drozg, za besedilo pa je poskrbel Karli Brišnik,
Ljubljano je sredi januarja leta 1963 zajela huda zima, saj so temperature padle globoko pod ničlo. Takšne zime prebivalci prestolnice niso doživeli že vrsto let. Novinar Marko Rožman in snemalec Andrej Stojan sta za oddajo TV Obzornik posnela nekaj zimskih prizorov iz Ljubljane. Največja težava ni bil sneg, pač pa mraz, saj so mnogi ostali brez premoga, zato so morali kuriti z drvmi, ki pa v takem mrazu niso preveč zalegla. Trgovci s kurivom so imeli le minimalne zaloge premoga, mnogo skladišč pa je bilo celo popolnoma izpraznjenih. Zalogo bi si morali narediti v spomladanskih mesecih. Rožman je takrat opozoril, da Ljubljana potrebuje moderno urejeno skladišče za premog, ki bo omogočilo ustvarjanje dovolj velikih zalog v mesecih, ko je povpraševanje manjše in ko jih je železnica zmožna prepeljati.
Ljubljano je sredi januarja leta 1963 zajela huda zima, saj so temperature padle globoko pod ničlo. Takšne zime prebivalci prestolnice niso doživeli že vrsto let. Novinar Marko Rožman in snemalec Andrej Stojan sta za oddajo TV Obzornik posnela nekaj zimskih prizorov iz Ljubljane. Največja težava ni bil sneg, pač pa mraz, saj so mnogi ostali brez premoga, zato so morali kuriti z drvmi, ki pa v takem mrazu niso preveč zalegla. Trgovci s kurivom so imeli le minimalne zaloge premoga, mnogo skladišč pa je bilo celo popolnoma izpraznjenih. Zalogo bi si morali narediti v spomladanskih mesecih. Rožman je takrat opozoril, da Ljubljana potrebuje moderno urejeno skladišče za premog, ki bo omogočilo ustvarjanje dovolj velikih zalog v mesecih, ko je povpraševanje manjše in ko jih je železnica zmožna prepeljati.
Vodni vrelci so v Podčetrtek že pred štirimi stoletji privabljali zdravja željne obiskovalce. Leta 1966 so Atomske toplice tudi uradno odprli, od takrat se zdraviliški turizem ob Sotli in na Kozjanskem neprestano razvija. Kamere TV Slovenija so se v Podčetrtku in takratnih Atomskih Toplicah ustavile septembra leta 1984, ko je bil Podčetrtek za turistični razvoj nagrajen s pomembno nagrado turistični nagelj. Televizijski novinar je bil Peter Božič, za sliko pa je poskrbel Franci Gaber. V Atomskih Toplicah so prvi leseni bazen zgradili leta 1966, 12 let pozneje pa so zgradili tudi istoimenski hotel. Leta 1989 je zraslo apartmajsko naselje. Sledilo je odprtje bazenskega kompleksa Termalija in nato še gradnja zunanjih kompleksov Aqua. Atomske toplice so se v Terme Olimia preimenovale leta 2000. Ime so dobile po srednjeveškem samostanu v Olimju, ki stoji v neposredni bližini term. Danes zdraviliški turizem dopolnjuje celovita turistična ponudba.
Vodni vrelci so v Podčetrtek že pred štirimi stoletji privabljali zdravja željne obiskovalce. Leta 1966 so Atomske toplice tudi uradno odprli, od takrat se zdraviliški turizem ob Sotli in na Kozjanskem neprestano razvija. Kamere TV Slovenija so se v Podčetrtku in takratnih Atomskih Toplicah ustavile septembra leta 1984, ko je bil Podčetrtek za turistični razvoj nagrajen s pomembno nagrado turistični nagelj. Televizijski novinar je bil Peter Božič, za sliko pa je poskrbel Franci Gaber. V Atomskih Toplicah so prvi leseni bazen zgradili leta 1966, 12 let pozneje pa so zgradili tudi istoimenski hotel. Leta 1989 je zraslo apartmajsko naselje. Sledilo je odprtje bazenskega kompleksa Termalija in nato še gradnja zunanjih kompleksov Aqua. Atomske toplice so se v Terme Olimia preimenovale leta 2000. Ime so dobile po srednjeveškem samostanu v Olimju, ki stoji v neposredni bližini term. Danes zdraviliški turizem dopolnjuje celovita turistična ponudba.
Ob novem letu 1964 je Zavod RTV Ljubljana izdal posebno publikacijo, s katero je želel predstaviti svoje preteklo delo, obenem pa razkriti tudi svoje načrte v prihodnosti. RTV-hiša je tedaj prvič tako nagovorila svoje zveste naročnike. Publikacija, ki je obsegala 24 strani standardnega formata A4, je bila brezplačna in je tako pomenila svojevrstno darilo poslušalcem radia in gledalcem televizije. Tisk, ki ga je izvedla tiskarna Časopisnega podjetja Delo, je bil dokaj preprost. Fotografije so bile črno-bele, besedilo pa so krasili le občasni poudarki v rdeči barvi. Reportažo o prvi izdaji revije Delo – RTV je za oddajo TV Obzornik pripravil tudi takratni novinar Tugo Klasinc.
Ob novem letu 1964 je Zavod RTV Ljubljana izdal posebno publikacijo, s katero je želel predstaviti svoje preteklo delo, obenem pa razkriti tudi svoje načrte v prihodnosti. RTV-hiša je tedaj prvič tako nagovorila svoje zveste naročnike. Publikacija, ki je obsegala 24 strani standardnega formata A4, je bila brezplačna in je tako pomenila svojevrstno darilo poslušalcem radia in gledalcem televizije. Tisk, ki ga je izvedla tiskarna Časopisnega podjetja Delo, je bil dokaj preprost. Fotografije so bile črno-bele, besedilo pa so krasili le občasni poudarki v rdeči barvi. Reportažo o prvi izdaji revije Delo – RTV je za oddajo TV Obzornik pripravil tudi takratni novinar Tugo Klasinc.
Na Krvavcu je prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami začel delovati 14. februarja leta 1957. Leta 1961, ko se je začela širiti FM-radijska mreža, so mu dodali radijski oddajnik. Leta 1965 so začeli oddajati drugi televizijski program, prvi prenos v barvah pa je bilo mogoče spremljati leta 1970. Pomemben mejnik v zgodovini oddajnika je predstavljala izgradnja ceste leta 1980, ki je omogočila izgradnjo železobetonske konstrukcije, kot jo vidimo danes. Posnetki so iz leta 1958, ko so snemalca Franjo Meglič in Marjan Sedej ter režiser Rado Cilenšek poskrbeli za snemanje prevoza in montaže oddajnika na Krvavec.
Na Krvavcu je prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami začel delovati 14. februarja leta 1957. Leta 1961, ko se je začela širiti FM-radijska mreža, so mu dodali radijski oddajnik. Leta 1965 so začeli oddajati drugi televizijski program, prvi prenos v barvah pa je bilo mogoče spremljati leta 1970. Pomemben mejnik v zgodovini oddajnika je predstavljala izgradnja ceste leta 1980, ki je omogočila izgradnjo železobetonske konstrukcije, kot jo vidimo danes. Posnetki so iz leta 1958, ko so snemalca Franjo Meglič in Marjan Sedej ter režiser Rado Cilenšek poskrbeli za snemanje prevoza in montaže oddajnika na Krvavec.
Pisal se je avgust leta 1979 in takratna novinarka RTV Slovenija Janja Klasinc je poročala o tem, da imajo mladi, ko se prelevijo v turiste, na voljo le malo možnosti za oddih v slovenskih mestih. "Mladi se s svojim delom in prizadevnostjo lahko pohvalijo. Manj pa so verjetno zadovoljni takrat, ko hočejo biti v prostem času turisti. Kajti pojem 'mladinski turizem' pri nas le še delno opravičuje svoje ime. Za urejeno letovanje mladih v Sloveniji skorajda nihče ne skrbi. Pač, omiliti moramo to trditev: delno se s tem ukvarjata Republiška konferenca zveze mladine in Počitniška zveza, ampak res samo delno," je poročala Klasinc. Nato se je kamera sprehodila po mladinskih objektih v Ankaranu, na Bledu in Bohinju, ki so bili v res slabem stanju.
Pisal se je avgust leta 1979 in takratna novinarka RTV Slovenija Janja Klasinc je poročala o tem, da imajo mladi, ko se prelevijo v turiste, na voljo le malo možnosti za oddih v slovenskih mestih. "Mladi se s svojim delom in prizadevnostjo lahko pohvalijo. Manj pa so verjetno zadovoljni takrat, ko hočejo biti v prostem času turisti. Kajti pojem 'mladinski turizem' pri nas le še delno opravičuje svoje ime. Za urejeno letovanje mladih v Sloveniji skorajda nihče ne skrbi. Pač, omiliti moramo to trditev: delno se s tem ukvarjata Republiška konferenca zveze mladine in Počitniška zveza, ampak res samo delno," je poročala Klasinc. Nato se je kamera sprehodila po mladinskih objektih v Ankaranu, na Bledu in Bohinju, ki so bili v res slabem stanju.
Kobariški muzej je že leta 1992 prejel najvišje slovensko muzejsko priznanje Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljuje Skupnost muzejev Slovenije. V letu 1993 pa je bil uvrščen v ožji izbor kandidatov za Evropski muzej leta – to nagrado je v Strasbourgu dobil. "V svoji poklicni karieri sem obiskal stotine muzejev in med temi tudi vojne muzeje. Kobariški je prvi, v katerem nisem naletel niti na najmanjšo sled šovinizma, pristranskosti ali poveličevanja. Njegova postavitev je globoko občutena, dotakne se srca in duše obiskovalcev in posreduje sporočilo, ki se ne bo nikoli dovolj pogosto in glasno širilo med ljudmi: vojna je norost, zločin in povzroča zgolj žrtve," je ob podelitvi nagrade dejal poročevalec odbora za nagrade Friedrich Waidacher, piše na spletni strani muzeja. Prispevek o tem velikem uspehu je za TV Dnevnik takrat pripravila novinarka Mojca Dumančič.
Kobariški muzej je že leta 1992 prejel najvišje slovensko muzejsko priznanje Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljuje Skupnost muzejev Slovenije. V letu 1993 pa je bil uvrščen v ožji izbor kandidatov za Evropski muzej leta – to nagrado je v Strasbourgu dobil. "V svoji poklicni karieri sem obiskal stotine muzejev in med temi tudi vojne muzeje. Kobariški je prvi, v katerem nisem naletel niti na najmanjšo sled šovinizma, pristranskosti ali poveličevanja. Njegova postavitev je globoko občutena, dotakne se srca in duše obiskovalcev in posreduje sporočilo, ki se ne bo nikoli dovolj pogosto in glasno širilo med ljudmi: vojna je norost, zločin in povzroča zgolj žrtve," je ob podelitvi nagrade dejal poročevalec odbora za nagrade Friedrich Waidacher, piše na spletni strani muzeja. Prispevek o tem velikem uspehu je za TV Dnevnik takrat pripravila novinarka Mojca Dumančič.
Dopisnik iz Pomurja Boštjan Rous je septembra leta 2011 obiskal več vasi in na lastne oči videl, kakšen je postopek pridelave bučnega olja. Buče sijoče rumene cvetove dobijo na začetku julija, nato pa morajo še dva meseca ležati na zemlji. Buča je zrela, ko dobi votel glas. Na poljih vidimo pogosto ženske pri čiščenju buč, zadnja leta se uporabljajo tudi stroji. Za en liter bučnega olja potrebujemo 2,5–3 kilograme semen. Semena kmetje sušijo doma ali v sušilnici. V oljarni jih pogosto še enkrat sušijo in zmeljejo, dodajo vodo in sol ter mesijo, nato pražijo. Ko voda izpari, dajo pražena semena v stiskalnico in stisnejo. V lovilno posodo teče črno-zeleno olje, ki pa je ob svetlobi videti rdeče-rjavo.
Dopisnik iz Pomurja Boštjan Rous je septembra leta 2011 obiskal več vasi in na lastne oči videl, kakšen je postopek pridelave bučnega olja. Buče sijoče rumene cvetove dobijo na začetku julija, nato pa morajo še dva meseca ležati na zemlji. Buča je zrela, ko dobi votel glas. Na poljih vidimo pogosto ženske pri čiščenju buč, zadnja leta se uporabljajo tudi stroji. Za en liter bučnega olja potrebujemo 2,5–3 kilograme semen. Semena kmetje sušijo doma ali v sušilnici. V oljarni jih pogosto še enkrat sušijo in zmeljejo, dodajo vodo in sol ter mesijo, nato pražijo. Ko voda izpari, dajo pražena semena v stiskalnico in stisnejo. V lovilno posodo teče črno-zeleno olje, ki pa je ob svetlobi videti rdeče-rjavo.
Pravila pravijo, da lahko vsak gobar dnevno nabere dva kilograma gob, proda pa jih lahko toliko, kot jih lahko v enem dnevu naberejo on in člani gospodinjstva. Sveže gobe je poleg tega prepovedano prenesti čez državno mejo. A to tujcev pogosto ne ustavi. Kot je septembra leta 1998 za TV Dnevnik poročala novinarka Tanja Markovič, so pokljuške gozdove oblegali italijanski ljubitelji gob, ki so prihajali kar z avtodomi in gobe pri nas iskali po več dni, a njihovih avtov inšpektorji brez dovoljenja gobarjev ali spremstva policije niso smeli pregledati.
Pravila pravijo, da lahko vsak gobar dnevno nabere dva kilograma gob, proda pa jih lahko toliko, kot jih lahko v enem dnevu naberejo on in člani gospodinjstva. Sveže gobe je poleg tega prepovedano prenesti čez državno mejo. A to tujcev pogosto ne ustavi. Kot je septembra leta 1998 za TV Dnevnik poročala novinarka Tanja Markovič, so pokljuške gozdove oblegali italijanski ljubitelji gob, ki so prihajali kar z avtodomi in gobe pri nas iskali po več dni, a njihovih avtov inšpektorji brez dovoljenja gobarjev ali spremstva policije niso smeli pregledati.
Oktober je bil v preteklosti v znamenju brucovanj različnih fakultet. Eno takšnih zabav je leta 1963 posnela tudi kamera TV Slovenija, posnetek pa predvajala v oddaji TV Obzornik.
Oktober je bil v preteklosti v znamenju brucovanj različnih fakultet. Eno takšnih zabav je leta 1963 posnela tudi kamera TV Slovenija, posnetek pa predvajala v oddaji TV Obzornik.
Leta 2003 so ribiči v Piranskem zalivu odkrili truplo 13 metrov dolgega kita, pravzaprav kitovke. Najdba je takrat močno odmevala, saj tako veliki sesalci le redko zaidejo v plitve vode. Strokovnjaki so kitovko najprej za nekaj mesecev potopili na dno morja, da so ostale le kosti. Nato so jih dvignili iz vode in začele so se večletne priprave, da so iz kosti pripravili eksponat. Po osmih letih od najdbe te ogromne živali, natančneje septembra leta 2011, so okostje postavili na ogled v Prirodoslovnem muzeju. O takratni pridobitvi je v TV Dnevniku poročala Živa Rogelj.
Leta 2003 so ribiči v Piranskem zalivu odkrili truplo 13 metrov dolgega kita, pravzaprav kitovke. Najdba je takrat močno odmevala, saj tako veliki sesalci le redko zaidejo v plitve vode. Strokovnjaki so kitovko najprej za nekaj mesecev potopili na dno morja, da so ostale le kosti. Nato so jih dvignili iz vode in začele so se večletne priprave, da so iz kosti pripravili eksponat. Po osmih letih od najdbe te ogromne živali, natančneje septembra leta 2011, so okostje postavili na ogled v Prirodoslovnem muzeju. O takratni pridobitvi je v TV Dnevniku poročala Živa Rogelj.
Na tradicionalni etnološki-kulinarični prireditvi Lendavska trgatev se je leta 1985 na ulicah zbralo več kot 10.000 obiskovalcev. Gre za praznik vinogradnikov, ki prepriča s pestrim celodnevnim programom in bogato kulinarično ponudbo, z bogračem, langošem, pereci pa tudi z ribami in seveda z lendavskimi vini.
Na tradicionalni etnološki-kulinarični prireditvi Lendavska trgatev se je leta 1985 na ulicah zbralo več kot 10.000 obiskovalcev. Gre za praznik vinogradnikov, ki prepriča s pestrim celodnevnim programom in bogato kulinarično ponudbo, z bogračem, langošem, pereci pa tudi z ribami in seveda z lendavskimi vini.
Pisalo se je leto 1961 in dvanajst študentov strojne fakultete iz Anglije je na Bled pripotovalo s starim avtobusom iz leta 1928. Nič čudnega, da so si za enega izmed svojih ciljev na poti po Evropi izbrali prav Bled, ki sodi med najlepša alpska letovišča. Že vrsto let slovi po blagem, zdravilnem podnebju in termalni jezerski vodi. Bled leži na nadmorski višini 501 meter. Grajski hrib je visok 604 metre, hrib Straža pa je še nekaj deset metrov višji. Znamenito blejsko jezero je dolgo 2120 metrov in široko 1380 metrov, najvišja letna temperatura vode pa je 26 stopinj Celzija.
Pisalo se je leto 1961 in dvanajst študentov strojne fakultete iz Anglije je na Bled pripotovalo s starim avtobusom iz leta 1928. Nič čudnega, da so si za enega izmed svojih ciljev na poti po Evropi izbrali prav Bled, ki sodi med najlepša alpska letovišča. Že vrsto let slovi po blagem, zdravilnem podnebju in termalni jezerski vodi. Bled leži na nadmorski višini 501 meter. Grajski hrib je visok 604 metre, hrib Straža pa je še nekaj deset metrov višji. Znamenito blejsko jezero je dolgo 2120 metrov in široko 1380 metrov, najvišja letna temperatura vode pa je 26 stopinj Celzija.
Blagovno znamko Peko je ustanovil trgovec in podjetnik Peter Kozina, ki velja za pionirja slovenske obutvene industrije. Podjetje je od ustanovitve leta 1903 prehodilo pestro pot. Kozina je že na začetku 20. stoletja začrtal jasno vizijo o napredku slovenskega čevljarstva. Že takrat je verjel, da lahko samo s povezovanjem čevljarskih mojstrov ter unikatnim znanjem in veščinami slovenske izdelke postavi na svetovni piedestal. Tovarna obutve je začela delovati leta 1906, v njej je združil posamezne čevljarje in uvedel moderne tehnologije. Po nenadni smrti leta 1930 je njegovo podjetje Peter Kozina & Co. zamenjalo kar nekaj lastnikov, leta 1948 ga je država nacionalizirala. Nato je Peko med letoma 1948 in 1995 deloval kot družbeno podjetje za proizvodnjo obutve in njenih sestavnih delov. Zlato obdobje je doživel v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je proizvodnjo širil v druge kraje in uspešno prodajal na evropskem in ameriškem trgu. V njem so v najboljših letih izdelali in prodali toliko čevljev, da bi, če bi jih postavili drugega pred drugega, Tržič povezali z Moskvo.
Blagovno znamko Peko je ustanovil trgovec in podjetnik Peter Kozina, ki velja za pionirja slovenske obutvene industrije. Podjetje je od ustanovitve leta 1903 prehodilo pestro pot. Kozina je že na začetku 20. stoletja začrtal jasno vizijo o napredku slovenskega čevljarstva. Že takrat je verjel, da lahko samo s povezovanjem čevljarskih mojstrov ter unikatnim znanjem in veščinami slovenske izdelke postavi na svetovni piedestal. Tovarna obutve je začela delovati leta 1906, v njej je združil posamezne čevljarje in uvedel moderne tehnologije. Po nenadni smrti leta 1930 je njegovo podjetje Peter Kozina & Co. zamenjalo kar nekaj lastnikov, leta 1948 ga je država nacionalizirala. Nato je Peko med letoma 1948 in 1995 deloval kot družbeno podjetje za proizvodnjo obutve in njenih sestavnih delov. Zlato obdobje je doživel v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je proizvodnjo širil v druge kraje in uspešno prodajal na evropskem in ameriškem trgu. V njem so v najboljših letih izdelali in prodali toliko čevljev, da bi, če bi jih postavili drugega pred drugega, Tržič povezali z Moskvo.
Radiu Ljubljana je 23. avgusta leta 1964 uspel nov korak v tehničnem razvoju, saj so pripravili prvo neposredno oglašanje z vrha Triglava. Z višine 2863 metrov se je oglasil reporter Franci Pavšer, a priprava in izvedba sta zahtevali veliko ekipo tehničnih in programskih delavcev takratnega Radia Ljubljana. Dogodek je na filmski trak posnela kamera snemalca Marjana Sedeja. V dolini Vrata pa je čakal novinar Tomaž Terček, ki je iz več deset metrov posnetega matriala pripravil reportažo Oddajamo z vrha Triglava, ki je bila na TV Slovenija predvajana štiri dni pozneje.
Radiu Ljubljana je 23. avgusta leta 1964 uspel nov korak v tehničnem razvoju, saj so pripravili prvo neposredno oglašanje z vrha Triglava. Z višine 2863 metrov se je oglasil reporter Franci Pavšer, a priprava in izvedba sta zahtevali veliko ekipo tehničnih in programskih delavcev takratnega Radia Ljubljana. Dogodek je na filmski trak posnela kamera snemalca Marjana Sedeja. V dolini Vrata pa je čakal novinar Tomaž Terček, ki je iz več deset metrov posnetega matriala pripravil reportažo Oddajamo z vrha Triglava, ki je bila na TV Slovenija predvajana štiri dni pozneje.
Legendarna televizijska voditeljica Olga Rems je nekaj časa vodila oddajo 625, v kateri je skušala televizija poiskati stik z gledalci. Med njenimi gosti je bil tudi Boris Bergant, ki je bil že leta 1974 izkušen novinar. Bergant se je uveljavil z delom zunanjepolitičnega novinarja in urednika. Na RTV Slovenija se je zaposlil leta 1969, kjer je delal vse do upokojitve leta 2009. Poleg novinarskega dela je bil tudi avtor serij in dokumentarcev, urednik televizijskega dnevnoinformativnega programa, pomočnik direktorja nacionalne TV in pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija. Bil je tudi pobudnik in soustanovitelj najstarejše čezmejne RTV-koprodukcije v Evropi Alpe-Adria in koordinator prve mednarodne RTV-koprodukcije Manjšine – bogastvo Evrope, piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V pogovoru z Olgo Rems, ki je bil v oddaji 625 predvajan četrtega decembra leta 1976, je predstavil svoje delo zunanjepolitičnega novinarja.
Legendarna televizijska voditeljica Olga Rems je nekaj časa vodila oddajo 625, v kateri je skušala televizija poiskati stik z gledalci. Med njenimi gosti je bil tudi Boris Bergant, ki je bil že leta 1974 izkušen novinar. Bergant se je uveljavil z delom zunanjepolitičnega novinarja in urednika. Na RTV Slovenija se je zaposlil leta 1969, kjer je delal vse do upokojitve leta 2009. Poleg novinarskega dela je bil tudi avtor serij in dokumentarcev, urednik televizijskega dnevnoinformativnega programa, pomočnik direktorja nacionalne TV in pomočnik generalnega direktorja RTV Slovenija. Bil je tudi pobudnik in soustanovitelj najstarejše čezmejne RTV-koprodukcije v Evropi Alpe-Adria in koordinator prve mednarodne RTV-koprodukcije Manjšine – bogastvo Evrope, piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V pogovoru z Olgo Rems, ki je bil v oddaji 625 predvajan četrtega decembra leta 1976, je predstavil svoje delo zunanjepolitičnega novinarja.
Pisalo se je leto 1961 in v televizijski oddaji TV Pošta je Televizija Slovenija posnela prizore iz vasi Vrh in Rovte nad Logatcem, kjer so visoko v hribih gledalci v tamkajšnjem zadružnem domu lahko prvič spremljali televizijo. Odrasli so posedli po stolih, otroci pa so strmeli v zaslon s peči. Rovte je obiskal novinar Aleksander Čolnik, za posnetke pa je poskrbel Božo Vranešič. V Sloveniji je televizijski program poskusno sicer stekel leta 1958, prvo televizijsko oddajanje v barvah pa smo v Sloveniji dočakali leta 1966.
Pisalo se je leto 1961 in v televizijski oddaji TV Pošta je Televizija Slovenija posnela prizore iz vasi Vrh in Rovte nad Logatcem, kjer so visoko v hribih gledalci v tamkajšnjem zadružnem domu lahko prvič spremljali televizijo. Odrasli so posedli po stolih, otroci pa so strmeli v zaslon s peči. Rovte je obiskal novinar Aleksander Čolnik, za posnetke pa je poskrbel Božo Vranešič. V Sloveniji je televizijski program poskusno sicer stekel leta 1958, prvo televizijsko oddajanje v barvah pa smo v Sloveniji dočakali leta 1966.
Se še spomnite mladinske izobraževalne oddaje Periskop, ki jo je takratna TV Ljubljana predvajala med februarjem leta 1985 in zimo leta 1991? Njen voditelj je bil igralec Gojmir Lešnjak - Gojc, s terena pa se je javljal hudomušni Jos Zalokar. Prvo oddajo si je bilo mogoče ogledati 5. februarja 1985, ekipa je takrat pod drobnogled vzela izumitelja televizijske naprave za prenos slike, barona Antona Codellija. Periskop je bil na programu še vrsto let, mladino je nasmejal in izobraževal z različnimi temami. Josu se je kmalu kot del terenske ekipe pridružila Desa Muck. Pomoč v ekipi so v določenih obdobjih tvorili tudi Janez Škof (voditelj namesto Gojmirja Lešnjaka, ki je odšel 1989), Roman Končar in drugi igralci. V oddaji so bile pogosto tudi glasbene točke. Koncept je zasnoval takratni urednik otroškega in mladinskega programa Janez Lombergar, ime oddaje je bila ideja Borisa A. Novaka, urednica pa je bila Tatjana Trtnik.
Se še spomnite mladinske izobraževalne oddaje Periskop, ki jo je takratna TV Ljubljana predvajala med februarjem leta 1985 in zimo leta 1991? Njen voditelj je bil igralec Gojmir Lešnjak - Gojc, s terena pa se je javljal hudomušni Jos Zalokar. Prvo oddajo si je bilo mogoče ogledati 5. februarja 1985, ekipa je takrat pod drobnogled vzela izumitelja televizijske naprave za prenos slike, barona Antona Codellija. Periskop je bil na programu še vrsto let, mladino je nasmejal in izobraževal z različnimi temami. Josu se je kmalu kot del terenske ekipe pridružila Desa Muck. Pomoč v ekipi so v določenih obdobjih tvorili tudi Janez Škof (voditelj namesto Gojmirja Lešnjaka, ki je odšel 1989), Roman Končar in drugi igralci. V oddaji so bile pogosto tudi glasbene točke. Koncept je zasnoval takratni urednik otroškega in mladinskega programa Janez Lombergar, ime oddaje je bila ideja Borisa A. Novaka, urednica pa je bila Tatjana Trtnik.
Nace Simončič je bil igralec in režiser, predvsem pa lutkar, ki je vsem ljubiteljem lutkarstva ostal v spominu po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi in Kužku Postružku, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine ter z neponovljivim Radovednim Tačkom. Z lutko radovednega kužka na roki je posnel kar 327 oddaj, z igralcem Markom Okornom sta oddajo snemala kar 13 let. Kot sinhronizator slovenske različice je glas posodil tudi Palčku Smuku. Od leta 1962 pa vse do upokojitve je bil del lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija, od 1964 tudi njegov vodja. Neizbrisen pečat je Simončič pustil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so se mu na njegov 80. rojstni dan, 8. junija leta 1998, poklonili s posebno prireditvijo. O tem je novinarka Marjana Ravnjak poročala tudi v takratnem Dnevniku. "Lutke so zanimive zato, ker so vedno mlade in se nič ne postarajo," ji je takrat v pogovoru dejal Simončič. Nace Simončič je umrl januarja leta 2001 v Ljubljani.
Nace Simončič je bil igralec in režiser, predvsem pa lutkar, ki je vsem ljubiteljem lutkarstva ostal v spominu po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi in Kužku Postružku, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine ter z neponovljivim Radovednim Tačkom. Z lutko radovednega kužka na roki je posnel kar 327 oddaj, z igralcem Markom Okornom sta oddajo snemala kar 13 let. Kot sinhronizator slovenske različice je glas posodil tudi Palčku Smuku. Od leta 1962 pa vse do upokojitve je bil del lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija, od 1964 tudi njegov vodja. Neizbrisen pečat je Simončič pustil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so se mu na njegov 80. rojstni dan, 8. junija leta 1998, poklonili s posebno prireditvijo. O tem je novinarka Marjana Ravnjak poročala tudi v takratnem Dnevniku. "Lutke so zanimive zato, ker so vedno mlade in se nič ne postarajo," ji je takrat v pogovoru dejal Simončič. Nace Simončič je umrl januarja leta 2001 v Ljubljani.
Aleks Štakul je v prispevku v televizijski oddaji Po Sloveniji, ki je bil predvajan maja leta 1969, ugotavljal, da stara obrt pohorskih predic počasi izumira, a je vseeno našel kmetijo, na kateri so še izdelovali prejo. Oglasil se je pri Vidmarjevih v Resniku, kjer so ovce najprej temeljito umili. Živali so se morale do noči posušiti, naslednji dan pa so jih ostrigli. Predtem so jim povezali noge, saj bi sicer živali lahko ranili. Z vsake so pridobili približno kilogram domače volne, ki so jo spravili v posebne koše ali sita. V prostorni kmečki izbi s krušno pečjo so se nato zbrale predice z bližnjih domačij. Možje so jim prinesli volno, ki so jo ženske najprej obdelale na posebnih lesenih krtačah. Delo je spremljala domača pohorska pesem in pripoved. Volna se je pod spretnimi prsti predice spreminjala v volneno nit. Predica jo je raztegnila, nato pa še oprala in posušila. V štreni osušeno volno so obesili na posebne priprave, ki so jo Pohorci imenovali "gornpret", kjer so jo na roke zvili v klobčič. Tako je bila volna pripravljena za pletenje nogavic, rokavic in puloverjev, je dodal v prispevku Štakul.
Aleks Štakul je v prispevku v televizijski oddaji Po Sloveniji, ki je bil predvajan maja leta 1969, ugotavljal, da stara obrt pohorskih predic počasi izumira, a je vseeno našel kmetijo, na kateri so še izdelovali prejo. Oglasil se je pri Vidmarjevih v Resniku, kjer so ovce najprej temeljito umili. Živali so se morale do noči posušiti, naslednji dan pa so jih ostrigli. Predtem so jim povezali noge, saj bi sicer živali lahko ranili. Z vsake so pridobili približno kilogram domače volne, ki so jo spravili v posebne koše ali sita. V prostorni kmečki izbi s krušno pečjo so se nato zbrale predice z bližnjih domačij. Možje so jim prinesli volno, ki so jo ženske najprej obdelale na posebnih lesenih krtačah. Delo je spremljala domača pohorska pesem in pripoved. Volna se je pod spretnimi prsti predice spreminjala v volneno nit. Predica jo je raztegnila, nato pa še oprala in posušila. V štreni osušeno volno so obesili na posebne priprave, ki so jo Pohorci imenovali "gornpret", kjer so jo na roke zvili v klobčič. Tako je bila volna pripravljena za pletenje nogavic, rokavic in puloverjev, je dodal v prispevku Štakul.
Nekatere vrste rib se drstijo spomladi, nekatere poleti, spet druge jeseni ali pozimi pa tudi večkrat na leto. To dobro vedo tudi "ribji tatovi". V televizijski oddaji TV Obzornik aprila leta 1966 je novinarka Miša Čičmir predstavila problematiko ribjih tatov v reki Polskavi in drugih pritokih Drave. Takrat so se v vodi drstile ribe belice, zato so mnogi ljudje to skušali izkoristiti in priti do brezplačne ribe. Ribiči so organizirali patrulje, ki so preganjale nepridiprave z bregov rek.
Nekatere vrste rib se drstijo spomladi, nekatere poleti, spet druge jeseni ali pozimi pa tudi večkrat na leto. To dobro vedo tudi "ribji tatovi". V televizijski oddaji TV Obzornik aprila leta 1966 je novinarka Miša Čičmir predstavila problematiko ribjih tatov v reki Polskavi in drugih pritokih Drave. Takrat so se v vodi drstile ribe belice, zato so mnogi ljudje to skušali izkoristiti in priti do brezplačne ribe. Ribiči so organizirali patrulje, ki so preganjale nepridiprave z bregov rek.
O ogroženosti belih štorkelj (ki jim pogosto rečemo samo štorklje) je v Odmevih 30. aprila leta 1999 poročala tudi takratna novinarka TV Slovenija Natalija Racman. Dejala je, da v Sloveniji gnezdi okoli 200 parov teh ptic - to število se do danes ni kaj dosti spremenilo. Največ štorkelj gnezdi v severovzhodnem delu države, vse bolj pa se premikajo tudi proti zahodu države, zato nekatere štorklje gnezdijo tudi na Gorenjskem. Poleg bele v Sloveniji gnezdi tudi nekaj parov črne štorklje.
O ogroženosti belih štorkelj (ki jim pogosto rečemo samo štorklje) je v Odmevih 30. aprila leta 1999 poročala tudi takratna novinarka TV Slovenija Natalija Racman. Dejala je, da v Sloveniji gnezdi okoli 200 parov teh ptic - to število se do danes ni kaj dosti spremenilo. Največ štorkelj gnezdi v severovzhodnem delu države, vse bolj pa se premikajo tudi proti zahodu države, zato nekatere štorklje gnezdijo tudi na Gorenjskem. Poleg bele v Sloveniji gnezdi tudi nekaj parov črne štorklje.
V začetku junija leta 1962 so imeli radovedneži v Ljubljani kaj videti, saj je na Trg revolucije prispelo 87 športnih in dirkalnih avtomobilov znamke Alfa Romeo. Alfa Romeo je italijanska znamka avtomobilov. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1910 v Milanu, že istega leta so v tovarni izdelali prvi avtomobil. Podjetje je močno vpleteno tudi v avtomobilska in motoristična tekmovanja. Prvo dirkalno vozilo so izdelali leta 1913. Reportažo z razstave omenjenih vozil, ki so iz Ljubljane pot nadaljevala v Zagreb in Plitvice, nato pa so se prek Reke in Opatije vrnila v Italijo, je za TV Slovenija posnel Boris Kuhar, prispevek pa je bil predvajan v oddaji Doma in na tujem.
V začetku junija leta 1962 so imeli radovedneži v Ljubljani kaj videti, saj je na Trg revolucije prispelo 87 športnih in dirkalnih avtomobilov znamke Alfa Romeo. Alfa Romeo je italijanska znamka avtomobilov. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1910 v Milanu, že istega leta so v tovarni izdelali prvi avtomobil. Podjetje je močno vpleteno tudi v avtomobilska in motoristična tekmovanja. Prvo dirkalno vozilo so izdelali leta 1913. Reportažo z razstave omenjenih vozil, ki so iz Ljubljane pot nadaljevala v Zagreb in Plitvice, nato pa so se prek Reke in Opatije vrnila v Italijo, je za TV Slovenija posnel Boris Kuhar, prispevek pa je bil predvajan v oddaji Doma in na tujem.
2. aprila leta 1964 so bili v TV Obzorniku prikazani posnetki režiserja Bogdana Fajona, ki je opazoval lovce med zalezovanjem gamsov. Te živali, ki sodijo med votloroge, so družabne živali – največje skupine tvorijo koze s kozliči, spolno zreli kozli pa se družijo med seboj. Kozli živijo do 24 let, koze pa še dlje. Naravna sovražnika odraslih gamsov sta le volk in ris, zlasti mladičem pa so nevarni tudi planinski orli. Poginjajo tudi zaradi padcev čez stene in zaradi plazov. Leta 1909, ko je plaz v Vratih odnesel Aljažev dom, so v treh triglavskih dolinah plazovi pokončali tudi do 400 gamsov.
2. aprila leta 1964 so bili v TV Obzorniku prikazani posnetki režiserja Bogdana Fajona, ki je opazoval lovce med zalezovanjem gamsov. Te živali, ki sodijo med votloroge, so družabne živali – največje skupine tvorijo koze s kozliči, spolno zreli kozli pa se družijo med seboj. Kozli živijo do 24 let, koze pa še dlje. Naravna sovražnika odraslih gamsov sta le volk in ris, zlasti mladičem pa so nevarni tudi planinski orli. Poginjajo tudi zaradi padcev čez stene in zaradi plazov. Leta 1909, ko je plaz v Vratih odnesel Aljažev dom, so v treh triglavskih dolinah plazovi pokončali tudi do 400 gamsov.
Leta 1964 je na ekonomski fakulteti kot prvi tujec diplomiral Sirec Abdul Hamid Katib. Ta dogodek so pospremile tudi kamere Televizije Slovenija, novinar Boštjan Pirc pa je pripravil prispevek za takratno oddajo TV Obzornik.
Leta 1964 je na ekonomski fakulteti kot prvi tujec diplomiral Sirec Abdul Hamid Katib. Ta dogodek so pospremile tudi kamere Televizije Slovenija, novinar Boštjan Pirc pa je pripravil prispevek za takratno oddajo TV Obzornik.
V prejšnjem stoletju je bilo študentsko gibanje v Sloveniji najdejavnejše v obdobju med letoma 1968 in 1972. Vrhunec je doživelo spomladi leta 1971, ko so študentje izvedli protest na Aškerčevi cesti v Ljubljani. 14. aprila tistega leta se je pred poslopjem Filozofske fakultete zbralo okoli 2000 študentov, ki so protestirali zaradi prometa in hrupa na Aškerčevi cesti, ki je bila takrat ena najbolj obremenjenih ljubljanskih prometnic, ob njej pa še danes stoji več fakultet in srednjih šol. Študentje so po eni uri govorov in vzklikov niso razšli, ampak so se odpravili proti središču mesta, kjer so svoje zahteve prebrali še pred skupščino. Njihova glavna zahteva ‒ ureditev sistema obvoznih cest ‒ ni bila uspešna, a ker je na protestu sodelovalo tako veliko študentov, je pomenil ta dogodek odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja, so zapisali v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
V prejšnjem stoletju je bilo študentsko gibanje v Sloveniji najdejavnejše v obdobju med letoma 1968 in 1972. Vrhunec je doživelo spomladi leta 1971, ko so študentje izvedli protest na Aškerčevi cesti v Ljubljani. 14. aprila tistega leta se je pred poslopjem Filozofske fakultete zbralo okoli 2000 študentov, ki so protestirali zaradi prometa in hrupa na Aškerčevi cesti, ki je bila takrat ena najbolj obremenjenih ljubljanskih prometnic, ob njej pa še danes stoji več fakultet in srednjih šol. Študentje so po eni uri govorov in vzklikov niso razšli, ampak so se odpravili proti središču mesta, kjer so svoje zahteve prebrali še pred skupščino. Njihova glavna zahteva ‒ ureditev sistema obvoznih cest ‒ ni bila uspešna, a ker je na protestu sodelovalo tako veliko študentov, je pomenil ta dogodek odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja, so zapisali v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Ne joči, Peter, slovenski vojni film, je bil posnet leta 1964. Istega leta se je predstavil na filmskem festivalu v Pulju in tam prejel kar pet nagrad. FIim režiserja Franceta Štiglica zagotovo poznate. Govori o častni zadolžitvi dveh partizanskih minerjev, ki morata pripeljati tri vojne sirote z nevarnega območja, kjer potekajo boji, na varno osvobojeno ozemlje. Minerja sta na začetku ponižana, saj sta pričakovala kakšno večjo akcijo, a se nato spoprijateljita z otroki, še posebej z najmlajšim Petrom, ki je tudi krivec za vse smešne in nežne prizore. Po naključju jima pozneje uspe tudi večja akcija, ko razstrelita nemško skladišče, piše na spletni strani Baze slovenskih filmov. Glavne vloge v filmu imajo Lojze Rozman, Bert Sotlar, Majda Potokar, Zlatko Šugman in Bogdan Lubej.
Ne joči, Peter, slovenski vojni film, je bil posnet leta 1964. Istega leta se je predstavil na filmskem festivalu v Pulju in tam prejel kar pet nagrad. FIim režiserja Franceta Štiglica zagotovo poznate. Govori o častni zadolžitvi dveh partizanskih minerjev, ki morata pripeljati tri vojne sirote z nevarnega območja, kjer potekajo boji, na varno osvobojeno ozemlje. Minerja sta na začetku ponižana, saj sta pričakovala kakšno večjo akcijo, a se nato spoprijateljita z otroki, še posebej z najmlajšim Petrom, ki je tudi krivec za vse smešne in nežne prizore. Po naključju jima pozneje uspe tudi večja akcija, ko razstrelita nemško skladišče, piše na spletni strani Baze slovenskih filmov. Glavne vloge v filmu imajo Lojze Rozman, Bert Sotlar, Majda Potokar, Zlatko Šugman in Bogdan Lubej.
Kipar, rezbar in lutkar Anton Jezovšek je bil eden naših najplodovitejših izdelovalcev lutk, saj je v svojem malem ateljeju v Mariboru upodobil nešteto junakov iz razburljivih in veselih zgodb. Med letoma 1934 in 1941 je oblikoval marionete za sokolske lutkovne odre, po vojni tudi ročne lutke. Za Lutkovno gledališče v Mariboru je leta 1959 izdelal prve slovenske javanke. Izdelal je več kot 5000 lutk za poklicna in amaterska lutkovna gledališča v Jugoslaviji, pa tudi v Nemčiji, Avstriji, na Danskem in v Kanadi. Njegovo delo je režiser Benjamin Hvala marca leta 1962 posnel tudi na televizijsko kamero, posnetki so bili prikazani v oddaji Doma in na tujem na TV Slovenija.
Kipar, rezbar in lutkar Anton Jezovšek je bil eden naših najplodovitejših izdelovalcev lutk, saj je v svojem malem ateljeju v Mariboru upodobil nešteto junakov iz razburljivih in veselih zgodb. Med letoma 1934 in 1941 je oblikoval marionete za sokolske lutkovne odre, po vojni tudi ročne lutke. Za Lutkovno gledališče v Mariboru je leta 1959 izdelal prve slovenske javanke. Izdelal je več kot 5000 lutk za poklicna in amaterska lutkovna gledališča v Jugoslaviji, pa tudi v Nemčiji, Avstriji, na Danskem in v Kanadi. Njegovo delo je režiser Benjamin Hvala marca leta 1962 posnel tudi na televizijsko kamero, posnetki so bili prikazani v oddaji Doma in na tujem na TV Slovenija.
Leta 1961 je bila jugoslovansko-italijanska meja tri tedne zaprta zaradi epidemije slinavke in parkljevke na italijanskem ozemlju. Zapora meje je takrat uspešno preprečila, da se bolezen ni razširila tudi v Slovenijo, ko pa so mejo znova sprostili, je bila na mejnem prehodu Fernetiči velika gneča. To je v prispevku v TV Obzorniku 23. marca leta 1961 opisal novinar Egon Kraus.
Leta 1961 je bila jugoslovansko-italijanska meja tri tedne zaprta zaradi epidemije slinavke in parkljevke na italijanskem ozemlju. Zapora meje je takrat uspešno preprečila, da se bolezen ni razširila tudi v Slovenijo, ko pa so mejo znova sprostili, je bila na mejnem prehodu Fernetiči velika gneča. To je v prispevku v TV Obzorniku 23. marca leta 1961 opisal novinar Egon Kraus.
Dolina Soče je bila med prvo svetovno vojno prizorišče največjih spopadov na slovenskih tleh. Znamenita soška fronta (1915–1917), bojišče med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, je potekalo na razdalji 93 km, od mogočnega Rombona (2208 metrov) do izliva reke Soče v Tržaški zaliv. Največje spopade na gorskem območju v zgodovini človeštva je zaznamovalo enajst krvavih ofenziv italijanske vojske in zadnja, 12. soška bitka, imenovana čudež pri Kobaridu, v kateri so avstro-ogrski vojaki ob pomoči nemške vojske potisnili frontno linijo na reko Piavo, piše na spletni strani Doline Soče. Vsi, ki radi raziskujete vojaško zgodovino, lahko v dolini Soče še danes obiščete kotičke in območja, kjer so nekoč besneli spopadi, saj so boji za seboj pustili številne utrdbe, kaverne, strelske jarke, ostaline in pokopališča, ki jih danes povezuje Pot miru. V TV Obzorniku 30. marca leta 1961 pa so posneli domačina iz Bovca, ki je z detektorjem iskal ostanke vojaških bojev. Posnel ga je Benjamin Hvala.
Dolina Soče je bila med prvo svetovno vojno prizorišče največjih spopadov na slovenskih tleh. Znamenita soška fronta (1915–1917), bojišče med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, je potekalo na razdalji 93 km, od mogočnega Rombona (2208 metrov) do izliva reke Soče v Tržaški zaliv. Največje spopade na gorskem območju v zgodovini človeštva je zaznamovalo enajst krvavih ofenziv italijanske vojske in zadnja, 12. soška bitka, imenovana čudež pri Kobaridu, v kateri so avstro-ogrski vojaki ob pomoči nemške vojske potisnili frontno linijo na reko Piavo, piše na spletni strani Doline Soče. Vsi, ki radi raziskujete vojaško zgodovino, lahko v dolini Soče še danes obiščete kotičke in območja, kjer so nekoč besneli spopadi, saj so boji za seboj pustili številne utrdbe, kaverne, strelske jarke, ostaline in pokopališča, ki jih danes povezuje Pot miru. V TV Obzorniku 30. marca leta 1961 pa so posneli domačina iz Bovca, ki je z detektorjem iskal ostanke vojaških bojev. Posnel ga je Benjamin Hvala.
Plavček ali barjanska žaba je najmanjša prava žaba v Sloveniji. Ime je dobila po tem, ker samci ob drstitvi običajno rjavo kožo spremenijo v svetlo modro. Pavček običajno zraste do šest centimetrov – samci pa so še manjši. Poleg velikosti ga lahko prepoznamo tudi po tem, da ima mlečno bel ali rumenkast trebuh. Plavčki živijo v nižinskem območju do nadmorske višine 260 metrov, zato jih pri nas najdemo predvsem v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, kjer so dom našli na močvirskih travnikih in v mlakah, kjer se v plitvi vodi razmnožujejo in odlagajo mreste. Žabe se drstijo na začetku pomladi. Ta čas je v kamero ujel Jože Herman, z besedo pa ga je opisal novinar Stane Sušnik, ki sta obiskala mrtvico pri Petanjcih. Prispevek iz TV Dnevnika 19. marca 2001.
Plavček ali barjanska žaba je najmanjša prava žaba v Sloveniji. Ime je dobila po tem, ker samci ob drstitvi običajno rjavo kožo spremenijo v svetlo modro. Pavček običajno zraste do šest centimetrov – samci pa so še manjši. Poleg velikosti ga lahko prepoznamo tudi po tem, da ima mlečno bel ali rumenkast trebuh. Plavčki živijo v nižinskem območju do nadmorske višine 260 metrov, zato jih pri nas najdemo predvsem v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, kjer so dom našli na močvirskih travnikih in v mlakah, kjer se v plitvi vodi razmnožujejo in odlagajo mreste. Žabe se drstijo na začetku pomladi. Ta čas je v kamero ujel Jože Herman, z besedo pa ga je opisal novinar Stane Sušnik, ki sta obiskala mrtvico pri Petanjcih. Prispevek iz TV Dnevnika 19. marca 2001.
Nekdaj so bila tekmovanja v strojepisju pogosta in cenjena. Svetovna rekorderka, Čehinja Helena Matouškova, je uspela v eni uri natipkati kar dvajset strani. Tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji so pogosto potekala tovrstna tekmovanja. Tekmovalke so morale pokazati pravilno slepo in desetprstno tipkanje, ocenjevali pa so tako hitrost kot natančnost. Leta 1930 je znašal svetovni rekord v hitrostnem pisanju 10 udarcev na sekundo, po drugi svetovni vojni je bil razmah tovrstnih tekmovanj še večji. Leta 1979 je 33. svetovno prvenstvo priredila Jugoslavija. Nekaj Slovenk je bilo v samem jugoslovanskem vrhu, nedosegljiv pa še vedno ostaja rekord Matouškove iz leta 2003, ko je na svetovnem prvenstvu v Rimu dosegla neverjetnih 928 popolnih udarcev v minuti. Kamera Bena Hvale pa je maja leta 1961 ujela tekmovanje v strojepisju v Ljubljani.
Nekdaj so bila tekmovanja v strojepisju pogosta in cenjena. Svetovna rekorderka, Čehinja Helena Matouškova, je uspela v eni uri natipkati kar dvajset strani. Tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji so pogosto potekala tovrstna tekmovanja. Tekmovalke so morale pokazati pravilno slepo in desetprstno tipkanje, ocenjevali pa so tako hitrost kot natančnost. Leta 1930 je znašal svetovni rekord v hitrostnem pisanju 10 udarcev na sekundo, po drugi svetovni vojni je bil razmah tovrstnih tekmovanj še večji. Leta 1979 je 33. svetovno prvenstvo priredila Jugoslavija. Nekaj Slovenk je bilo v samem jugoslovanskem vrhu, nedosegljiv pa še vedno ostaja rekord Matouškove iz leta 2003, ko je na svetovnem prvenstvu v Rimu dosegla neverjetnih 928 popolnih udarcev v minuti. Kamera Bena Hvale pa je maja leta 1961 ujela tekmovanje v strojepisju v Ljubljani.
Novinarka Nina Mrzlikar je v TV Dnevniku 26. februarja leta 2003 poročala o neverjetnem odkritju. Kolo, ki je staro približno 5200 let, spada tako po času nastanka kot tehnološki dovršenosti v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Našli so ga leta 2003 na kolišču Stare gmajne na Verdu. Na dnu jarka so poleg dveh čolnov naleteli na ostanke lesenega kolesa, ki je bilo zaradi predhodnega poglabljanja jarka z gradbenimi stroji že delno poškodovano. Jarek so na mestu najdbe razširili in naleteli še na os, ki se je snela s kolesa. Kmalu po odkritju so kolo skupaj z osjo poslali v konservatorsko delavnico Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer so predmeta konservirali z melaminsko metodo. Od leta 2013 je restavrirana najdba na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Arhivski posnetek iz leta 2003.
Novinarka Nina Mrzlikar je v TV Dnevniku 26. februarja leta 2003 poročala o neverjetnem odkritju. Kolo, ki je staro približno 5200 let, spada tako po času nastanka kot tehnološki dovršenosti v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Našli so ga leta 2003 na kolišču Stare gmajne na Verdu. Na dnu jarka so poleg dveh čolnov naleteli na ostanke lesenega kolesa, ki je bilo zaradi predhodnega poglabljanja jarka z gradbenimi stroji že delno poškodovano. Jarek so na mestu najdbe razširili in naleteli še na os, ki se je snela s kolesa. Kmalu po odkritju so kolo skupaj z osjo poslali v konservatorsko delavnico Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer so predmeta konservirali z melaminsko metodo. Od leta 2013 je restavrirana najdba na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Arhivski posnetek iz leta 2003.
Logarska dolina je po mnenju Lonely Planeta ena najlepših evropskih alpskih dolin, Solčavsko pa si je prislužilo naziv evropske destinacije odličnosti. A še pred nekaj desetletji so lepote tega dela Slovenije prihajali občudovat le redki. Savinjska dolina se deli na dve pokrajinski enoti – Zgornjo, ki se širi od Soteske v Logarsko dolino, in Spodnjo, ki obsega ravnino ob Savinji. Danes velja za eno privlačnejših slovenskih pokrajin – poleg Logarske doline in Solčavskega goste privabljajo tudi Robanov kot, Golte, dolina Matkov kot, naravni rezervat Menina planina in živahne brzice reke Savinje. Poleti 1979 pa je ta del Slovenije obiskal novinar TV Slovenija Peter Božič in ugotavljal, da je celotna Savinjska dolina glede na svoje izjemne možnosti turistično popolnoma neizkoriščena. Dejal je, da dolina sicer ne ponuja jadranja, morskega sončenja ali razburljivih večerov v diskoklubih, zato pa se ponaša z obilico naravnih lepot, mirom, gostoljubnostjo, dobro hrano in s svojevrstnimi prireditvami.
Logarska dolina je po mnenju Lonely Planeta ena najlepših evropskih alpskih dolin, Solčavsko pa si je prislužilo naziv evropske destinacije odličnosti. A še pred nekaj desetletji so lepote tega dela Slovenije prihajali občudovat le redki. Savinjska dolina se deli na dve pokrajinski enoti – Zgornjo, ki se širi od Soteske v Logarsko dolino, in Spodnjo, ki obsega ravnino ob Savinji. Danes velja za eno privlačnejših slovenskih pokrajin – poleg Logarske doline in Solčavskega goste privabljajo tudi Robanov kot, Golte, dolina Matkov kot, naravni rezervat Menina planina in živahne brzice reke Savinje. Poleti 1979 pa je ta del Slovenije obiskal novinar TV Slovenija Peter Božič in ugotavljal, da je celotna Savinjska dolina glede na svoje izjemne možnosti turistično popolnoma neizkoriščena. Dejal je, da dolina sicer ne ponuja jadranja, morskega sončenja ali razburljivih večerov v diskoklubih, zato pa se ponaša z obilico naravnih lepot, mirom, gostoljubnostjo, dobro hrano in s svojevrstnimi prireditvami.
Zgornje Posočje ima že dolgo sirarsko tradicijo, sirarsko skuto in sirotko so nekdaj povezovali z zdravjem. Pastirji so namreč na pašo namesto vode jemali sirotko, ki jim je dala potrebno energijo in jih osvežila. Sirarsko oziroma albuminsko skuto so uporabljali v vsakodnevni prehrani. Še danes je v mnogih lokalnih jedeh s tega območja skuta, tako v slanih kot sladkih. Dolina Soče se še danes reklamira tudi kot dolina sira in ponuja celo posebno tematsko turo, imenovano Tasty Cheese Tour, ki obiskovalce vabi po sirarskih poteh in na odkrivanje mlečnih planin v dolini Soče, ki vodijo v kraje, kot so Matajur, dolina Tolminke, planina Zaslap, Krnica ... O sirarskem tečaju v Posočju je že leta 2005 v oddaji Slovenska kronika poročal tudi novinar Miloš Batistuta.
Zgornje Posočje ima že dolgo sirarsko tradicijo, sirarsko skuto in sirotko so nekdaj povezovali z zdravjem. Pastirji so namreč na pašo namesto vode jemali sirotko, ki jim je dala potrebno energijo in jih osvežila. Sirarsko oziroma albuminsko skuto so uporabljali v vsakodnevni prehrani. Še danes je v mnogih lokalnih jedeh s tega območja skuta, tako v slanih kot sladkih. Dolina Soče se še danes reklamira tudi kot dolina sira in ponuja celo posebno tematsko turo, imenovano Tasty Cheese Tour, ki obiskovalce vabi po sirarskih poteh in na odkrivanje mlečnih planin v dolini Soče, ki vodijo v kraje, kot so Matajur, dolina Tolminke, planina Zaslap, Krnica ... O sirarskem tečaju v Posočju je že leta 2005 v oddaji Slovenska kronika poročal tudi novinar Miloš Batistuta.
Pisal se je 31. januar leta 1984 in v brežiški občini so imeli domačini in obiskovalci kaj početi, saj so lahko "kolobarili" med smučanjem in kopanjem. Novinar Janez Pezelj je za oddajo TV Obzornik pripravil prispevek o pestrem dogajanju v Posavju. Hrib Lisca je namreč pobelil sneg in staro in mlado si je nadelo smuči in kombinezone ter se spuščalo po strmini. Mnogi med njimi so se šli nato po zimski rekreaciji pogret še v takratne Čateške toplice (danes Terme Čatež), kjer so se namakali v odprtem bazenu, napolnjenem s termalno vodo. Termalni turizem v Čatežu ima sicer že dolgo brado, saj so prvi hotel, hotel Toplice, postavili že leta 1925, prvi zunanji bazen pa je začel delovati leta 1965.
Pisal se je 31. januar leta 1984 in v brežiški občini so imeli domačini in obiskovalci kaj početi, saj so lahko "kolobarili" med smučanjem in kopanjem. Novinar Janez Pezelj je za oddajo TV Obzornik pripravil prispevek o pestrem dogajanju v Posavju. Hrib Lisca je namreč pobelil sneg in staro in mlado si je nadelo smuči in kombinezone ter se spuščalo po strmini. Mnogi med njimi so se šli nato po zimski rekreaciji pogret še v takratne Čateške toplice (danes Terme Čatež), kjer so se namakali v odprtem bazenu, napolnjenem s termalno vodo. Termalni turizem v Čatežu ima sicer že dolgo brado, saj so prvi hotel, hotel Toplice, postavili že leta 1925, prvi zunanji bazen pa je začel delovati leta 1965.
Novembra leta 2012 je piranski ribič ulovil prvo ribo napihovalko v slovenskem morju. Gre za zelo strupeno tropsko ribo, katere strup tetrodotoksin je že v majhnih količinah za človeka smrten. Napihovanje je njen zaščitni mehanizem. Do takrat so jo že nekajkrat odkrili v hrvaškem morju, pred desetimi leti pa smo prvič poročali tudi o njeni najdbi pri nas. Ko smo pobrskali po arhivskih novicah, smo našli izjavo ribiča, ki je dejal, da je bila riba dolga okoli 35 centimetrov in je tehtala nekaj manj kot kilogram. Iz te vrste japonski kuharski mojstri sicer pripravljajo znano in cenjeno poslastico fugu – a le, če ji pred tem previdno odstranijo vsa prebavila, predvsem jetra, saj ta vsebujejo močan strup tetrodotoksin, ki naj bi bil kar 1200-krat bolj strupen od cianida. O zanimivi najdbi so 23. novembra leta 2012 poročali v Slovenski kroniki na TV Slovenija.
Novembra leta 2012 je piranski ribič ulovil prvo ribo napihovalko v slovenskem morju. Gre za zelo strupeno tropsko ribo, katere strup tetrodotoksin je že v majhnih količinah za človeka smrten. Napihovanje je njen zaščitni mehanizem. Do takrat so jo že nekajkrat odkrili v hrvaškem morju, pred desetimi leti pa smo prvič poročali tudi o njeni najdbi pri nas. Ko smo pobrskali po arhivskih novicah, smo našli izjavo ribiča, ki je dejal, da je bila riba dolga okoli 35 centimetrov in je tehtala nekaj manj kot kilogram. Iz te vrste japonski kuharski mojstri sicer pripravljajo znano in cenjeno poslastico fugu – a le, če ji pred tem previdno odstranijo vsa prebavila, predvsem jetra, saj ta vsebujejo močan strup tetrodotoksin, ki naj bi bil kar 1200-krat bolj strupen od cianida. O zanimivi najdbi so 23. novembra leta 2012 poročali v Slovenski kroniki na TV Slovenija.
Televizijske kamere so se aprila leta 1964 ustavile v telovadnici Partizana v Ljubljani, kjer sta profesorja Drago Ulaga in Janez Tome spregovorila o pravilni telovadbi za predšolske otroke. V predšolskem otrokovem času ima telesna vzgoja izrazito igralni značaj. Otrok se v igri telesno razvija, oblikuje in se smerno vzgaja na najbolj ustrezen način. Kamere so tako posnele otroke med tekanjem, skakanjem in hojo po gredi, njihove korake pa je spremljal novinar Tugo Klasinc.
Televizijske kamere so se aprila leta 1964 ustavile v telovadnici Partizana v Ljubljani, kjer sta profesorja Drago Ulaga in Janez Tome spregovorila o pravilni telovadbi za predšolske otroke. V predšolskem otrokovem času ima telesna vzgoja izrazito igralni značaj. Otrok se v igri telesno razvija, oblikuje in se smerno vzgaja na najbolj ustrezen način. Kamere so tako posnele otroke med tekanjem, skakanjem in hojo po gredi, njihove korake pa je spremljal novinar Tugo Klasinc.
Se še spomnite, kakšen je bil jugoslovanski denar – dinar? Bi znali povedati, katere podobe so krasile bankovce za 1000, 500, 50 in 20 dinarjev? Za izdajo denarja je bila v Jugoslaviji pristojna Narodna banka Jugoslavije, ki je na podlagi sklepov zvezne skupščine o izdaji denarja pripravila t. i. osnovna znamenja o denarju. Končni videz je denarju poleg osnovnih znamenj in umetnikove roke dal tudi papir, na katerega so bili bankovci natisnjeni. Jugoslovanski denar je bil tiskan na belem varnostnem papirju z vidno in nevidno zaščito. O tem so govorili v televizijski oddaji Zrno, ki je bila na sporedu tretjega novembra leta 1981.
Se še spomnite, kakšen je bil jugoslovanski denar – dinar? Bi znali povedati, katere podobe so krasile bankovce za 1000, 500, 50 in 20 dinarjev? Za izdajo denarja je bila v Jugoslaviji pristojna Narodna banka Jugoslavije, ki je na podlagi sklepov zvezne skupščine o izdaji denarja pripravila t. i. osnovna znamenja o denarju. Končni videz je denarju poleg osnovnih znamenj in umetnikove roke dal tudi papir, na katerega so bili bankovci natisnjeni. Jugoslovanski denar je bil tiskan na belem varnostnem papirju z vidno in nevidno zaščito. O tem so govorili v televizijski oddaji Zrno, ki je bila na sporedu tretjega novembra leta 1981.
V Krškem ima spidvej že dolgo tradicijo. V mestu leži stadion Matije Gubca, ki gosti dirke v tej dinamični in zanimivi zvrsti motošporta, kjer vozniki brez zavor in prestav nastopajo na ovalnih peščenih stezah. Krški stadion je gostil že več pomembnih tekem, tudi leta 1969, ko so se dirkači pomerili na dirki za svetovno prvenstvo. V ta namen so stadion temeljito prenovili.
V Krškem ima spidvej že dolgo tradicijo. V mestu leži stadion Matije Gubca, ki gosti dirke v tej dinamični in zanimivi zvrsti motošporta, kjer vozniki brez zavor in prestav nastopajo na ovalnih peščenih stezah. Krški stadion je gostil že več pomembnih tekem, tudi leta 1969, ko so se dirkači pomerili na dirki za svetovno prvenstvo. V ta namen so stadion temeljito prenovili.
V TV Dnevniku 2. januarja leta 1985 sta novinar Peter Božič in snemalec Franci Gaber obiskala zdraviliški kraj Dobrna pod Paškim Kozjakom, kjer je množica gostov novoletne praznike preživela v tamkajšnjem turistično-zdraviliškem kompleksu. Zdravilno moč vodnega izvira v Dobrni so sicer verjetno poznali že Kelti in Rimljani, saj so na tem kraju našli keltske kovance in rimski nagrobnik. Kraj se prvič omenja že leta 1403, zdravilišče leta 1582, prva zdraviliška stavba pa je bila postavljena leta 1624.
V TV Dnevniku 2. januarja leta 1985 sta novinar Peter Božič in snemalec Franci Gaber obiskala zdraviliški kraj Dobrna pod Paškim Kozjakom, kjer je množica gostov novoletne praznike preživela v tamkajšnjem turistično-zdraviliškem kompleksu. Zdravilno moč vodnega izvira v Dobrni so sicer verjetno poznali že Kelti in Rimljani, saj so na tem kraju našli keltske kovance in rimski nagrobnik. Kraj se prvič omenja že leta 1403, zdravilišče leta 1582, prva zdraviliška stavba pa je bila postavljena leta 1624.
Novinar Primož Sark je 25. decembra leta 1997 obiskal sodelujoče v jami, ki so pričakovali prve goste. Ker je bilo med nastopajočimi veliko otrok, je bila predstava omejena na dve uri, saj je bil tak nasvet zdravstvenega inšpektorja.
Novinar Primož Sark je 25. decembra leta 1997 obiskal sodelujoče v jami, ki so pričakovali prve goste. Ker je bilo med nastopajočimi veliko otrok, je bila predstava omejena na dve uri, saj je bil tak nasvet zdravstvenega inšpektorja.
Včasih je bila navada, da so vozniki in motoristi, torej vsi udeleženci v prometu, na več ljubljanskih križišč postavili novoletne jelke, ob katere so v znak hvaležnosti za policiste zložili darila. Kamerman TV Slovenija Vito Lemež je posnel eno izmed takšnih zahval za takratne miličnike, saj so se šoferji zavedali, da imajo možje v modrem vedno težjo in odgovornejšo službo. Posnetek je bil v oddaji TV Obzornik predvajan na zadnji dan leta 1958.
Včasih je bila navada, da so vozniki in motoristi, torej vsi udeleženci v prometu, na več ljubljanskih križišč postavili novoletne jelke, ob katere so v znak hvaležnosti za policiste zložili darila. Kamerman TV Slovenija Vito Lemež je posnel eno izmed takšnih zahval za takratne miličnike, saj so se šoferji zavedali, da imajo možje v modrem vedno težjo in odgovornejšo službo. Posnetek je bil v oddaji TV Obzornik predvajan na zadnji dan leta 1958.
Slovenci smo imeli v smučarskih skokih tri leta svojega rekorderja. To je bil Jože Šlibar, ki je leta 1961 v Oberstdorfu pristal pri 141 metrih. Jože Šlibar je po koncu sezone, v kateri je postal svetovni rekorder, pred televizijskimi kamerami v roke dobil ključe Citroëna CV2, po domače spačka.
Slovenci smo imeli v smučarskih skokih tri leta svojega rekorderja. To je bil Jože Šlibar, ki je leta 1961 v Oberstdorfu pristal pri 141 metrih. Jože Šlibar je po koncu sezone, v kateri je postal svetovni rekorder, pred televizijskimi kamerami v roke dobil ključe Citroëna CV2, po domače spačka.
Kresnička ali odsevni predmeti so danes v prometu stalnica, a ni bilo vedno tako. V Sloveniji so prve kresničke ‒ tiste prozorne, ki so jih nato nosile generacije in generacije šolarjev, izdelali leta 1982. Novinar Ibrica Dervišič je v oddaji Zrno 29. decembra leta 1982 predstavil novost v prometu ‒ kresničko, ki odseva svetlobo žarometov in s tem poveča varnost v cestnem prometu. Dodal je, da bo voznik motornega vozila z zasenčenimi lučmi pešca brez kresničke zagledal šele na 30 metrov ali sploh ne, zlasti če je oblečen v temno obleko, pešca s kresničko pa že na 130, z dolgimi lučmi celo na 300 metrov.
Kresnička ali odsevni predmeti so danes v prometu stalnica, a ni bilo vedno tako. V Sloveniji so prve kresničke ‒ tiste prozorne, ki so jih nato nosile generacije in generacije šolarjev, izdelali leta 1982. Novinar Ibrica Dervišič je v oddaji Zrno 29. decembra leta 1982 predstavil novost v prometu ‒ kresničko, ki odseva svetlobo žarometov in s tem poveča varnost v cestnem prometu. Dodal je, da bo voznik motornega vozila z zasenčenimi lučmi pešca brez kresničke zagledal šele na 30 metrov ali sploh ne, zlasti če je oblečen v temno obleko, pešca s kresničko pa že na 130, z dolgimi lučmi celo na 300 metrov.
Leta 1957 je bilo ustanovljeno podjetje Pristanišča Koper. Prva ladja je bila privezana leto in pol kasneje, to je bila čezoceanka Gorica, last slovenskega ladjarja Splošne plovbe iz Pirana. Današnje ime Luka Koper izhaja iz leta 1961. Dve leti pozneje je bila ustanovljena carinska cona. Leta 1967 je bila končana gradnja 31 kilometrov dolge železniške proge Koper‒Prešnica, kar je omogočilo vključitev Luke Koper v evropski železniški sistem. Terminal za naftne derivate je začel obratovati leta 1968, terminal za kemikalije pa leta 1972, ko so bile povečane tudi kapacitete za les. Leta 1973 je promet dosegel skoraj dva milijona ton. Takrat so se pojavili prvi kontejnerji. Leta 1974 je bila vzpostavljena prva kontejnerska linija za Sredozemlje. Leta 1984 je bil predan v uporabo terminal za razsute tovore. Proti koncu osemdesetih let je pretovor narasel na pet milijonov ton, piše na spletni strani Luke Koper. TV Slovenija je šestega decembra leta 1958 posnela reportažo o tem, da bodo v Kopru odprli prvi del tovornega pristanišča. Snemalci so bili Vito Lemež, Franjo Meglič in Boris Goriup, posnetki pa so bili prikazani v oddaji TV Obzornik.
Leta 1957 je bilo ustanovljeno podjetje Pristanišča Koper. Prva ladja je bila privezana leto in pol kasneje, to je bila čezoceanka Gorica, last slovenskega ladjarja Splošne plovbe iz Pirana. Današnje ime Luka Koper izhaja iz leta 1961. Dve leti pozneje je bila ustanovljena carinska cona. Leta 1967 je bila končana gradnja 31 kilometrov dolge železniške proge Koper‒Prešnica, kar je omogočilo vključitev Luke Koper v evropski železniški sistem. Terminal za naftne derivate je začel obratovati leta 1968, terminal za kemikalije pa leta 1972, ko so bile povečane tudi kapacitete za les. Leta 1973 je promet dosegel skoraj dva milijona ton. Takrat so se pojavili prvi kontejnerji. Leta 1974 je bila vzpostavljena prva kontejnerska linija za Sredozemlje. Leta 1984 je bil predan v uporabo terminal za razsute tovore. Proti koncu osemdesetih let je pretovor narasel na pet milijonov ton, piše na spletni strani Luke Koper. TV Slovenija je šestega decembra leta 1958 posnela reportažo o tem, da bodo v Kopru odprli prvi del tovornega pristanišča. Snemalci so bili Vito Lemež, Franjo Meglič in Boris Goriup, posnetki pa so bili prikazani v oddaji TV Obzornik.