EvrAV
Pričevalca Stanislav in Lojzka Korošec sta odraščala v času, ko je vojna razklala družine, vasi in življenja. Stanislav se spominja razpada Italije ter preoblikovanja vaških straž v domobranske enote, v katerih sta služila njegova brata. Zaznamovali so ju partizanski napadi, med njimi napad brigade, ki ji je poveljeval komandant Daki, na Grahovo. Tam je padel pesnik France Balantič. Posebej pretresljiva je bila usoda župnika Antona Hrena, ki je bil zaradi izdaje izročen partizanom, mučen in ubit; njegov grob so ljudje v tišini obnavljali, dokončno pa so ga uredili šele po osamosvojitvi.
Po vojni, med povojnimi poboji, so vsi trije Stanislavovi bratje izginili brez sledu: šestnajstletni Tone je bil zazidan v Hudi jami, dvaindvajsetletnega Korleta so najverjetneje odpeljali v Kočevje, Jože pa je po sledeh, ki vodijo do Škofovih zavodov, preprosto izginil. Stanislav je pozneje služil vojaški rok na mejah nove države, prestal zapor zaradi poskusa bega in se nazadnje rešil na Zahod.
Gospa Lojzka Korošec prihaja iz velike družine, tudi to je vojna popolnoma razklala: en brat je bil partizan, drugi interniranec, tretji domobranski ujetnik. Kot deklica je doživljala strah pred nočnimi obiski partizanov, mamino mučenje na Mokrcu ter življenje v lakoti in nenehni negotovosti. Po vojni je sledila strogo politizirana vsakdanjost, polna mitingov, ideologije in prikritih resnic.
Njuni pričevanji razkrivata, kako so vojna, nasilje, likvidacije ter izgubljeni in prikriti grobovi zaznamovali otroštvo in kako se posledice teh tragedij še vedno čutijo v domovih, kjer so manjkali očetje, bratje in … odgovori.