Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Penderecki je navdih za skladbo Jutranjice dobil ob preučevanju starodavnega obrednega pravoslavnega petja Razkoinikova v stari cerkveni slovanščini na estonski obali Čudskega jezera. Komponirati jih je začel leta 1970 in je v tem letu tudi končal prvi del skladbe, ki ga je posvetil velikemu ameriško-madžarsko-judovskemu dirigentu Eugenu Ormandyju, vendar ta s prvo izvedbo ni imel nič, saj sta delo prva izvedla zbor in orkester Zahodnonemškega radia pod vodstvom Andrzeja Markowskega, ki sta delo tudi naročila. Skladba je bila dobro sprejeta, namenjena pa je bila za drugi del velikonočne trilogije.
56 min 6. 4. 2026
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Že zgodaj je iz prve roke spoznal tako francoski kot italijanski glasbeni slog, saj je študiral tako pri Jean-Baptistu Lullyju kot pri Arcangelu Corelliju. Pri petindvajsetih se je zaposlil v Salzburgu kot stolni organist in komorni glasbenik tamkajšnjega knezonadškofa Maksa Gandolfa Kuenburga, zadnjih deset let življenja pa je deloval kot kapelnik v Passauu na Bavarskem. V svojih skladbah je združeval francoski in italijanski slog, obsežne predgovore k svojim zbirkam in navodila izvajalcem pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
53 min 3. 4. 2026
Muffat slovi predvsem kot skladatelj glasbe za instrumentalne ansamble. V predgovorih k svojima zbirkama ansambelskih suit FIorilegum primum in FIorilegum secundum je podrobno opisal elemente francoske izvajalske prakse, kot so okraski in načela lokovanja. Ti podatki očitno niso bili namenjeni le njegovim nemškim rojakom, saj jih je objavil v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini. Njegovi oznaki »N« za močnejšo potezo z lokom navzdol in »V« za šibkejšo potezo navzgor sta nastali kot okrajšavi latinskih besed »nobilis« in »vilis«. Prešli sta v splošno rabo in danes ju v nekoliko spremenjeni obliki uporabljajo godalci po vsem svetu.
53 min 2. 4. 2026
Muffat slovi predvsem po skladbah za godalne ansamble, a je sam igral predvsem inštrumente s tipkami. V mladih letih je bil nekaj časa zaposlen kot organist v Molsheimu in pozneje je približno deset let deloval kot organist salzburške stolnice. Sestavil je enega najpomembnejših učbenikov generalnega basa iz sedemnajstega stoletja z neštetimi uporabnimi primeri realizacij in harmonizacij z manjšim in večjim število glasov. Delo nedvomno izhaja iz vsakdanje glasbene prakse in je neprecenljiv dokument za današnje izvajalce stare glasbe.
52 min 1. 4. 2026
Po besedah njegovega naslednika v Passauu Benedikta Antona Aufschnaiterja je Muffat na področju vokalne glasbe napisal le tri maše, en ofertorij in dve različici antifone Salve Regina. Menda je na smrtni postelji obžaloval, da je napisal tako malo sakralne glasbe. Od naštetih del se je ohranila ena sama, a izredno veličastna skladba, uglasbitev mašnega ordinarija ln larbore requies za štiriindvajset glasov, razdeljenih na dva vokalna ansambla, tri skupine inštrumentov in basso continuo. Avtorstvo skladbe je bilo dolgo vprašljivo in šele pred nedavnim se je izkazalo, da je ohranjeni rokopis napisal Muffat sam.
49 min 31. 3. 2026
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
49 min 30. 3. 2026
Skladateljevanje in koncertiranje nista bili ravno običajni dejavnosti za ženske 19. stoletja, in tega se je zavedala tudi Clara Schumann. Nastopanju se kljub temu ni odpovedala tudi po poroki, čeprav je bila to želja njenega moža. Zato pa je prav na njegovo željo še naprej komponirala.
52 min 27. 3. 2026
Družina Schumann se je leta 1844 preselila v Dresden, ko je Robert tam poskušal pridobiti stalno mesto dirigenta v koncertni ali operni hiši. Žal mu ni uspelo, obenem pa je bil vedno pogosteje bolan in v depresiji. K sreči so živeli v večji hiši, kjer je Clara Schumann lahko vadila klavir v posebni sobi, ne da bi s tem motila moža. Njeno koncertiranje je namreč v resnici vedno bolj postajalo nuja, če je hotela preživeti družino. Kot poročena žena je bila sicer omejena v svojih umetniških prizadevanjih, medtem ko se je Robert kot umetnik razvil v vsej svoji polnosti.
51 min 26. 3. 2026
Obdobje, ki je Claro Schumann najbolj zaznamovalo, in ji hkrati spremenilo življenje, je bil čas njene poroke z Robertom Schumannom. Nedolžno, skoraj še otroško zaljubljenost Clare in Roberta sta kmalu skalila silovita jeza in neodobravanje Clarinega očeta. Ta je zvezi odločno nasprotoval. Stvar je šla tako daleč, da sta se Clara in Robert leta 1840 poročila brez očetovega blagoslova. O obdobju pred tem dogodkom pa govorijo pisma. In glasba, ki je nastajala izpod prstov ljubimcev kot uteha, hrepenenje. Tri romance je začela Clara ustvarjati leta 1838, jih dokončala leta 1839, leta 1840 jih je že natisnil Pietro Mechetti na Dunaju. Posvečene so seveda Robertu Schumannu.
55 min 25. 3. 2026
Z Robertom Schumannom se je Clara Wieck srečala, ko ji je bilo devet let, in je že javno nastopala v Leipzigu. In čeprav je bil devet let in pol starejši od Clare, je bila v primerjavi z njim veliko spretnejša pianistka. Zaradi poškodbe prstov je Schumann moral namreč opustiti načrte, da bi svoja dela sam predstavljal javnosti, in začel je postajati odvisen od nje. Mlada Clara, ki je bila na poti, da postane svetovno znana pianistka, je postala izvajalka njegovih del, on pa se je raje posvetil komponiranju. Seveda pa sodelovanje med Claro Wieck in Robertom Schumannom ni bilo le glasbeno – vedno bolj sta bila povezana tudi kot prijatelja, človeka.
46 min 24. 3. 2026