Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja zaznamuje jutra na programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa. Druga simfonija Rodiona Ščedrina je za številne brez dvoma njegova najboljša skladba. Napisal jo je poleti 1964 na obalah slikovitega jezera Sevan v Armeniji, kjer je Tihon Hrenikov kolegom skladateljem izbojeval čudovito dačo, v kateri so lahko v miru ustvarjali svoja najboljša dela, in tudi to je nastajalo v soseščini z velikim Šostakovičem, ki se je tedaj ukvarjal s svojima Devetim in Desetim godalnim kvartetom. Glede zasnove je delo precej nenavadno, saj gre za petindvajset orkestrskih preludijev, organiziranih v pet simfoničnih stavkov, pri katerih je Ščedrin uporabil dodekafonski način zlaganja glasbe.
55 min 25. 11. 2025
Rodion Ščedrin je deloval v poznosovjetskem okolju omike, v dobi, ki jo lahko označimo za srebrni vek, torej z enako oznako, kot jo muzikologija uporablja za rod ruskih skladateljev poznega devetnajstega stoletja, ki so nasledili velikane iz Peterice ter Petra Iliča Čajkovskega: oba Tanjejeva, Arenski, Ipolitov-Ivanov, Ljadov, Grečanjinov in seveda Glazunov. Tudi drugi srebrni rod se je proslavil z izjemnim poznavanjem in obvladovanjem zvočne literature, od šestdesetih let dvajsetega stoletja so se drzno pridružili tedaj najbolj svežim in sodobnim usmeritvam v glasbi, v osemdesetih pa skoraj na ukaz postali prva vrsta glasbenega postmodernizma, ki se je morda porodil kar v tedanji Sovjetski zvezi z glasbo danes vse premalo priznanega Borisa Čajkovskega. To je bil hkrati rod ustvarjalcev, ki so nemalokrat ustvarjali po naročilu najuglednejših zahodnih dirigentov in orkestrov, čeprav je bilo središče njihovega delovanja še vedno trdno zasidrano v domačem glasbenem okolju.
51 min 24. 11. 2025
Eden temeljnih pojmov, ko govorimo o Johnu Cageu, je nedoločenost. Ta se nanaša na možnost, da se interpreti glasbenega dela sami odločijo o nekaterih natančno opredeljenih parametrih, ali o glasbenem gradivu, njegovem zaporedju, o uporabljenih glasbilih in zasedbah ali pa na primer o dolžini izvedbe. Nedoločenost se v Cageevih delih pojavlja vse od petdesetih let naprej. Sprva je ta doktrina nastala iz izkušnje z zen budizmom in njegovim vsesprejemajočim in dopuščajočim odnosom posameznika do sveta. Nekoliko pozneje, ob koncu šestdesetih let, je nedoločenost v njegovo delo pronicala tudi skozi njegovo delno prerojeno dojemanje umetnosti in družbe. Vlogo umetnika je dojemal v smislu ponujanja idej za to, kako je mogoče zvoke in glasbo razumeti v kontekstu življenja znotraj skupnosti, družbe. Po analogiji med družbenimi položaji in glasbeno izvedbo so postali glasbeniki v njegovih skladbah, kot sta cikla Song Books, odgovorni in odločujoči del izvedbe, prav tako kot je družbena pravičnost utemeljena že na ravni posameznika.
53 min 21. 11. 2025
Skozi petdeseta in šestdeseta leta je John Cage postopno postal umetnik, ki je s prepričljivo retoriko in presenetljivimi, celo šokantnimi, toda natančno artikuliranimi mislimi zasedal osrednje mesto v sodobnih umetniških snovanjih povojnih Združenih držav. Ko je v začetku petdesetih let v knjigi orakljev Ji Džing našel način, kako v glasbo na konstruktiven način vpeljati naključje, je temeljito posegel v dejanje skladanja glasbe. S tem je dokončno izstopil iz miselnega okvira zahodne glasbene umetnosti in tudi iz skladateljskih krogov, ki so na stari celini oblikovali sodobno glasbeno govorico.
53 min 20. 11. 2025
Leta 1937 je John Cage v eseju Prihodnost glasbe: Credo zapisal te preroške besede: "Verjamem, da se bo uporabljanje hrupa pri ustvarjanju glasbe nadaljevalo in da bo naraščalo, vse dokler ne dosežemo glasbe, ki bo ustvarjena ob pomoči električnih instrumentov. V preteklosti je bila točka nesoglasja med disonanco in konsonanco, v bližnji prihodnosti pa bo med hrupom in tako imenovanimi glasbenimi zvoki. Sedanje metode pisanja glasbe, predvsem tiste, ki se osredotočajo na harmonijo, bodo postale neuporabne za skladatelja, ki se bo posvečal celotnemu zvočnemu polju."
54 min 19. 11. 2025
Preparirani klavir v glasbi Johna Cagea se tesno navezuje na njegove takratne delovne obveznosti. Cage je od leta 1937 redno deloval kot spremljevalec različnih plesnih skupin. Najprej je to delo opravljal na Kolumbijski univerzi v rojstnem Los Angelesu, nato pa tudi v Seattlu, v katerem je spoznal Mercea Cunninghama, plesalca in koreografa, ki je pozneje postal njegov življenjski in umetniški sopotnik. V Cunninghamovi skupini, pa tudi drugod, je Cage hkrati z možnostmi povezovanja plesa in glasbe odkrival tudi sorodne ritmične sestavine obeh umetnosti. Plesne predstave je praviloma spremljal s tolkalsko skupino, v katero je vse pogosteje vnašal manj običajna glasbila in zvočila; od azijskih tolkal pa do instrumentov, narejenih iz odpadnega materiala.
50 min 18. 11. 2025
John Milton Cage se je rodil 5. septembra 1912 v Los Angelesu. Zdi se, da sta Cagea, neskončno radovednega, prijaznega in vselej strpnega umetnika, pomembno določili že osebnosti njegovih staršev. Njegov oče John starejši je bil izumitelj, ki je med drugim zasnoval eno prvih različic podmornice, mati Lucretia pa je bila novinarka Los Angeles Timesa z izrazitim socialnim čutom. Na kolidžu Pomona je študiral pisanje, vendar je kljub očitni nadarjenosti in podpori profesorjev študij opustil ter se raje odpravil v Evropo, kjer je študiral arhitekturo, se ukvarjal s slikarstvom, poezijo ter tudi glasbo. Po približno letu in pol se je vrnil v Združene države, kjer se je dokončno odločil za študij kompozicije. Vendar se nikoli ni omejeval le na glasbo in tako je večino svojega življenja dejavno posegal na področja vizualnih umetnosti, plesa, večmedijskih dogodkov ali literature.
53 min 17. 11. 2025
György Ligeti velja za enega najvplivnejših in najbolj inovativnih skladateljev dvajsetega stoletja in ga upravičeno postavljamo ob bok zvenečim imenom, kot so Pierre Boulez, Karlheinz Stockhausen, John Cage in Luciano Berio. Njegov glasbeno-umetniški vzpon se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa se je uveljavil z iznajdbo kompozicijskega postopka, imenovanega mikropolifonija.
54 min 14. 11. 2025
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur, ameriški zgodovinski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 oskarjev, med njimi tudi za glasbo.
54 min 13. 11. 2025
Prve simfonične pesnitve je napisal Hector Berlioz, ki je tudi eden najbolj znanih predstavnikov programske glasbe. Končno obliko in ime je simfonična pesnitev dobila z deli Franza Liszta. Skladatelj ni želel strogo upoštevati formalnih kompozicijskih vzorcev in oblik, ki so prevladovali v tistem času; to sta bili predvsem sonatna oblika in rondo. Sam jih je zasnoval svobodneje. Pri simfonični pesnitvi sta namreč bolj kot sama oblika pomembna sredstvo in namen.
53 min 12. 11. 2025
