Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pesmi prepeva in izvaja na ljudskih glasbilih ansambel Trutamora Slovenica.
619904 epizod
Pesmi prepeva in izvaja na ljudskih glasbilih ansambel Trutamora Slovenica.
Bi radi vedeli, kaj nam prinaša prihodnost? Kakšen bo svet, v katerem računalniki berejo naša čustva? Kakšen bo planet z neomejeno čisto energijo? Matematičarka Hannah Fry se bo poglobila v številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob pogledu v prihodnost. Ob pogovorih z vodilnimi strokovnjaki bo razkrila, kaj se nam resnično obeta in kje so meje tistega, kar si sploh znamo predstavljati. 4. del: Voda Naše preživetje je odvisno od vode, a svetovne zaloge se hitro krčijo. Voda je že nadomestila nafto kot najpogostejši vzrok spopadov po svetu. Ali nam tehnologija lahko zagotovi dovolj pitne vode tudi v prihodnosti? Zaradi naraščajočih potreb in podnebnih sprememb voda postaja tudi vprašanje državne varnosti. THE FUTURE WITH HANNAH FRY (II.) / Velika Britanija / 2024 / Režija: Alastair Duncan, Catherine Gale
24 min 4. 5. 2026
Militärübung „Ramstein Guard 2026“ gestartet // Schwere Verkehrsunfälle auf der A1 Küstenautobahn
2 min 4. 5. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
2 min 4. 5. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
3 min 4. 5. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
2 min 4. 5. 2026
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.
5 min 4. 5. 2026
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.
6 min 4. 5. 2026
Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.
7 min 4. 5. 2026
Marjan Strojan: V parku, mesec, Tina Vrščaj: Učne ure Eve K., Alojzija Zupan Sosič: Uporno upanje v prihodnost. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Aljaž Krivec in Blaž Kavšek.
27 min 4. 5. 2026
La Croazia ha ricordato oggi il 31 esimo anniversario dell'operazione Lampo che portò all'inizio di maggio del 1995 alla liberazione della Slavonia occidentale. A Zagabria e nelle altre principali città del Paese si sono tenute anche le tradizionali celebrazioni in occasione del primo maggio.
1 min 4. 5. 2026