Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
523 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega. FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj VIR: Program Ars, Goran Tenze
23 min 27. 10. 2025
Ob zaključku mednarodnega znanstvenega simpozija v oazi Siwa v puščavskem krasu Egipta, smo se s krasoslovci iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU odpravili tudi na ogled piramid v Gizi pri Kairu. Največja, Keopsova je že nekaj let objekt spremljanja egiptovskih in slovenskih krasoslovcev, saj je ta štiri tisočletja in pol stara človeška stvaritev podvržena t.im. zakrasevanju. Zakaj? Ker so jo zgradili iz dvotonskih blokov iz po nastanku mlajše karbonatne kamnine iz kamnolomov blizu Nila. Raziskovalec prof.dr. Tadej Slabe nam je ob vznožju piramide na zahodni stranici kvadratnega temelja nazorno pojasnil, zakaj se je v tolikih tisočletjih za razliko od pred vetrom zaščitene vzhodne stranice površina kamnitih blokov tako »zakrasila«. In kaj to pravzaprav pomeni! In kot so zapisali v najnovejšem članku na to temo, objavljenem letos v strokovni reviji Acta Carsologica (54/1 2025): »Izpostavljeni bloki mehke karbonatne kamnine, iz katerih je piramida, razmeroma hitro pridobijo značilno obliko in skalni relief. Na zunanjih delih so bloki največkrat previsno spodjedeni. …« Članek so poleg našega sogovornika podpisali še prof.dr. Martin Knez z inštituta v Postojni, prof.dr. Magdy Torab z Univerze v Aleksandriji in doktorska študentka krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici mag. Noura Fayad. Nekaj besed je sogovornik Slabe namenil tudi zakrasevanju antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin. FOTO: Keopsova piramida v Gizi VIR: Program Ars, Goran Tenze
23 min 20. 10. 2025
Tokratno oddajo smo pripravili v širšem okolju oaze Siva (dolga je približno 10 km, široka od 6 do 8 km in ima približno 200 izvirov oziroma arteških vodnjakov) nedaleč od meje z Libijo v puščavskem krasu Egipta. Tam je od 29. septembra do 3. oktobra potekal mednarodni znanstveni simpozij o varstvu okolja v puščavskih razmerah. Udeležilo se ga je približno 40 po večini raziskovalk in raziskovalcev iz Egipta, sosednjih arabskih držav, tam pa je bila tudi ekipa iz Romunije in gostja iz Južnoafriške republike. Tja smo odšli na povabilo soorganizatorjev, krasoslovcev iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Ti že več kot dve desetletji sodelujejo z Egiptovskim društvom za okoljske spremembe oziroma s profesorjem z Univerze v Aleksandriji dr. Magdyjem Torabom in njegovimi kolegicami in kolegi. O dolgoletnem sodelovanju in obojestranski izmenjavi izkušenj s kraškimi pojavi v Egiptu bo več povedal raziskovalec prof. dr. Tadej Slabe, donedavnega dolgoletni predstojnik postojnskega inštituta. V še dveh oddajah, ki si bosta sledili v oktobru, pa smo se posvetili preučevanju zakrasevanja Keopsove piramide v Gizi pri Kairu in antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin ter izkušnjam dveh egiptovskih raziskovalk in raziskovalca kraških fenomenov z njihovim in slovenskim krasoslovjem. FOTO: Tadej Slabe pojasnjuje, kako veter in voda brusita egiptovski puščavski kras VIR: Ars – Goran Tenze
24 min 13. 10. 2025
Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!« FOTO: Kje so razlogi za industrijski pomor ljudi v 20. stoletju v organizaciji nemške države ? VIR: https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/photo/deportation-to-belzec
26 min 6. 10. 2025
Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo "Correct the map" za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najbolj pogosto uporabljen prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (1512 – 1594), bolj znan kot Gerardus Mercator, namreč popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, npr. Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14x večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth ali Ekvivalentna Zemlja iz leta 2018 (na priloženi sliki). V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, v primeru okvar satelitske navigacije, pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta še vedno plovbi primernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega pa ljudje iz slovenskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t.im. »krivdo belega človeka«. Ta velja za bivše in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to, pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič – alumen Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta sodelovala z njim še Bernhard Jenny, in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih dejanskih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l.2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection
23 min 29. 9. 2025
Pred skorajšno slovesno akademijo Univerze v Novi Gorici ob 30. obletnici ustanovitve smo se pogovarjali z njenim rektorjem. Prof.dr. Boštjan Golob je leta 2022 nasledil ustanovnega rektorja, nekdanjega direktorja Inštituta Jožef Stefan prof.dr. Danila Zavrtanika. V goriško univerzitetno središče je prišel z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Sredi 90-ih let sta to, na začetku kot Fakulteto za znanost o okolju, v nadaljevanju kot Politehnika Nova Gorica, od leta 2006 pa kot univerza, ustanovila Občina Nova Gorica in Inštitut Jožef Stefan. Z okoli 700 študenti, šestimi fakultetami, Akademijo umetnosti in desetimi raziskovalnimi laboratoriji ta še vedno ne »javna« univerza nadaljuje svojo od začetka v raziskovanje usmerjeno dejavnost. FOTO: Rektor UNG Boštjan Golob VIR: spletna stran ung.si
25 min 22. 9. 2025
Tokrat je gost strokovnjak za požarno varnost v sodobnih stavbah, dr. Aleš Jug iz Zavoda za gradbeništvo, kjer vodi odsek za požarne raziskave in inovacije. Slednjega so ustanovili v okviru uspešno pridobljenega projekta FRISSBE (fire-safe sustainable built environment – ognjevarno trajnostno grajeno okolje), ki je bil razpisan v okviru ERA Chair Horizon 2020. Sodelavci FRISSBE so na začetku meseca v Ljubljani organizirali Evropski simpozij o požarni varnosti v trajanju treh dni, ki je zbral dobrih 150 raziskovalcev iz vsega sveta. Sogovornik povzema izkušnje iz tega simpozija, eden od njegovih poudarkov je bil, kako znanost, industrija in zakonodajalci lahko sodelujejo pri oblikovanju smernic požarne varnosti v pogojih z novimi gradbenimi materiali. Po izkušnjah gasilcev se požari v notranjih prostorih z novimi gradbenimi materiali (povečini umetnimi) razširijo nekajkrat hitreje v primerjavi z organskimi materiali kot je npr. les, in tudi zagorijo z višjo temperaturo. Strokovnjaki tudi ugotavljajo, da zakonsko določeni kriteriji za požarno varnost premalo upoštevajo navedene lastnosti vnetja in gorljivosti sodobnih umetnih gradbenih snovi. FOTO: Utrinek iz enega od preizkusov gorljivosti materialov Odseka za požarne raziskave in inovacije v Požarnem laboratoriju Zavoda za gradbeništvo v Logatcu VIR: Odsek za požarne raziskave in inovacije, ZAG
25 min 15. 9. 2025
Tokrat gostimo raziskovalko voda in hidrogeoloških lastnosti kraškega podzemlja iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, višjo znanstveno sodelavko, izr. prof.dr. Natašo Ravbar. Povod za povabilo je bilo dejstvo, da je kot soavtorica sodelovala pri nekajletnem nastajanju, po sklepu urednikov pri enem od petih, najboljših objavljenih člankov leta 2024 v znanstveni reviji Hydrogeology Journal. Gre za članek Flooding and flood water storage in karst systems of the Mediterranean region (Poplave in zadrževanje poplavnih voda v kraških sistemih Sredozemlja), pod katerega se podpisuje vodilni avtor dr. Julian Xanke. »Poplave so ponavljajoč se naravni pojav, ki ima lahko tako življenjski kot uničujoč vidik,« se začenja na spletni strani revije objavljeni povzetek. V nadaljevanju beremo, kako so poplave ponekod »pomemben element sezonskega hidrološkega cikla«, ki zagotavljajo vodo za rastlinstvo in živalstvo, žal pa so lahko tudi »uničevalna sila, ki ogroža življenja in povzroča veliko škodo«. Članek nato na desetini primerov s kraških območij v Sredozemlju predstavlja različne hidravlične odzive kraških vodonosnikov na močne padavine, popiše nastajanje poplav in prinaša opise inženirskih posegov za boljši nadzor nad njimi. Sogovornica tako povzame izkušnje kolegov o tej tematiki v različnih kraških sistemih Sredozemlja. Ampak najprej moramo viške vode na kraških površinah in pod njimi razumeti, pa je osnovno sporočilo tako članka kot pogovora v oddaji. FOTO: Visoke vode v Lučkem dolu decembra 2008 VIR: Nataša Ravbar
23 min 8. 9. 2025
Vzrok pogina treh psov zaradi strupenih cianobakterij v Bohinjskem jezeru letos poleti je bil povod, da smo v oddajo spet povabili biologinjo doc.dr. Tino Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodjo delovne skupine za ekotoksikologijo na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Posebno skrbno je pojasnila, kako to, da se je v čistem in pretočnem alpskem jezeru pojavila za majhne sesalce nevarna vrsta cianobakterij. Teh seveda ne gre metati le v en koš, beri: med strupene ali toksične. Gre za organizme, ki spadajo med najstarejše na našem planetu, pred tremi milijardami let nastale bakterije, o razvoju katerih na strani ciano.si preberemo tudi to: »V procesu fotosinteze so te bakterije vsrkale ogljikov dioksid, ki ga je bilo v ozračju na pretek, uporabile še vodik iz vode in to vgradile v svoje celice v obliki sladkorjev. Pri tem pa je nastajal tudi odpaden produkt, ki se je sproščal v ozračje; in ta odpadni produkt je pozneje popolnoma spremenil razvoj življenja. Govorimo o majhni molekuli, ki jo danes imenujemo kisik.« V čistem in pretočnem Bohinjskem jezeru, tako kot v številnih alpskih jezerih, obstajajo ekotoksične cianobakterije, pritrjene na kamne na dnu blizu brega. Ko kopalec ali žival stopi nanje, se odlepijo in splavajo na površje. Ko majhen sesalec pride v bolj neposreden stik z zadostno koncentracijo, ta utegne postati usodna. Sogovornica je povzela okvirno stanje opazovanja navzočnosti ekotoksičnih cianobakterij po državi z opozorilom, da jih iščejo na dva načina: z analizo vzorcev z metodo qPCR, ki pokaže njihov potencialni obstoj, in kemijsko analizo, s katero dobijo dejansko vsebnost strupenih cianobakterij. Skratka, vsaka gošča lepih barv ob obali jezera ali ob bregu reke še ne pomeni, da v njej prebivajo malim živalim nevarne in strupene cianobakterije. Njihov potencialni obstoj še ne pomeni, da tam obstaja ekotoksična nevarnost. Za to je treba počakati na rezultat kemijske analize. FOTO: Gošča cianobakterij na vodni površini (poletje 2024). VIR: Arhiv CianoSLO
24 min 1. 9. 2025
Pretekli četrtek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918«. Muzeju jih je podaril vnuk avtorja fotografij iz prve svetovne vojne mag. Vito Oražem. Predstavljeni izbor 24 fotografij od 440 iz zapuščine rezervnega častnika avstro-ogrske vojske Stanka Oražma je bil izhodišče pogovora s kustosom razstave, muzejskim svetnikom dr. Markom Štepcem o tem, kako zgodovinarji raziskujejo in predstavljajo od nas tako oddaljeno obdobje, in o premestitvah objektov njihovih raziskovalnih interesov skozi desetletja. Od prikazov bitk, porušenih stavb, politično-ekonomskih analiz vzrokov vojn so pred desetletji začeli »odkrivati« oziroma razkrivati usode obrobnih skupin, na primer žensk, ki so v vojnem času morale prevzeti prej tradicionalne vloge moških, do beguncev, razseljenih in podobno. Sama razstava v Cekinovem gradu je prvovrsten kazalec izvirnih fotografij slovenskega oficirja s fotografsko opremo vred, ki je vojsko preživel in po njej ni več fotografiral. FOTO: Avtomobil s strojnico Schwarzlose Mg 07/12. VIR: Avtor Stanko Oražem, inv. št. PSV 3605, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
23 min 25. 8. 2025