Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
523 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več o temi v oddaji pojasnita sodelujoča raziskovalca izr.prof.dr. Miha Grilc in dr. Igor Šljapnikov iz CO NOT in Kemijskega inštituta. FOTO: Pred reaktorjem TRL 6 ob zagonu projekta 8.aprila stojijo z leve, Miha Grilc, Joris Thybaut (Uni v Ghentu), Miran Gaberšček in Igor Šljapnikov VIR: Goran Tenze, Program Ars
24 min 14. 4. 2025
Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biologinja dr. Blanka Ravnjak, docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti. FOTO: Vodja Botaničnega vrta UL dr. Jože Bavcon drži najnovejšo knjigo o dediščini vrta VIR: Goran Tenze, Program Ars
24 min 7. 4. 2025
Od četrtka, 27. marca je v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v Ljubljani redno odprta razstava z naslovom »Zdravje je naše največje bogastvo«. Gre za letošnjo osrednjo, sicer začasno razstavo z izborom zgodb slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki si jih boste lahko v stavbi »Cekinov grad«, kot tudi poznamo stavbo muzeja poleg Hale Tivoli, ogledali do pomladi 2026. Zgodbo o pobudi za pripravo razstave leta 2021 je v pogovoru povedala osrednja koordinatorica razstave iz muzeja, kustosinja Nataša Strlič, v naš studio pa je prišla vodilna poznavalka zgodovine medicine in zdravstva pri nas, prof.dr. Zvonka Zupanič Slavec, sicer vodja Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti. FOTO: Stavba Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v parku Tivoli v Ljubljani VIR: Fototeka muzeja
24 min 31. 3. 2025
Od oktobra l.2009 Društvo za antične in humanistične študije Slovenije organizira Grošljev simpozij, s katerim poleg spomina na pokojnega klasičnega filologa Milana Grošlja (1902-1979) predvsem skrbi za ohranjanje preostankov klasične izobrazbe v našem prostoru. Pretekli teden (18. - 20. marec) so v Atriju ZRC SAZU skupaj z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU pripravili že 16. po vrsti Grošljev simpozij, ki se ga je zadnja leta nekako prijelo ime »Grošljevi dnevi«. Tokratna tema oziroma delovni naslov srečanja zgodovinarjev, klasičnih filologov, arheologov, antropologov in drugih humanističnih profilov je bila »Pindarjeve ode in njihov čas: Forminga zlata« (forminga je antični liri soroden glasbeni instrument). Prvovrstni kanonski avtor, starogrški pesnik zbȏrovske lirike Pindar (518-438 pr.n.št.) je bil klasik, ki so ga v naš jezik prevajali razmeroma malo, tako da je simpozij v treh popoldnevih skušal z obstoječega vira odstrniti širino in globino te lirike in predvsem časa v katerem jo je pesnik usvarjal. Prvi dan je bil v znamenju prevajanja pesnika in izdaje nove študije o njem, drugi se je posvečal zgodovinsko-arheološkim platem športnih iger pri Starih, sklepni pa je izzvenel v poskusu vživetja v Pindarjev duhovni svet. V našem studiu smo se o fenomenu obdobja in lirike Pindarja v njegovem in sprejemu v našem kulturnem okolju skozi čas pogovarjali s tremi gosti, dr. Nado Grošelj, osrednjo organizatorico simpozija od začetka, prevajalcem pesnika doc. dr. Branetom Senegačnikom in postdiplomskim študentom Rokom Ribičem (vsi iz UL FF). FOTO: Z leve Rok Ribič, Nada Grošelj in Brane Senegačnik v avli radia VIR: Program Ars
26 min 24. 3. 2025
Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasbeni vodja jezuitskega gledališča v kranjskem glavnem mestu, je bil tudi član l. 1701 v takratnem mestu Lublana (nemško Laibach) ustanovljene družbe Academia Philo-Harmonicorum. Na podlagi ohranjenih virov smo tako dobili še eno zgodovinarsko delo o značilnem tovrstnem procesu v Ribnici leta 1701, namreč knjigo »Demonski ples na Kleku«, v kateri zgodovinar dr. Matevž Košir, tokratni gost v pogovoru, opisuje njegov zgodovinski okvir. Avtor je trenutno vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov v Arhivu RS v Ljubljani. FOTO: Naslovnica Naslovnica in hrbtna stran dela »Demonski ples na Kleku« VIR: Program Ars
24 min 17. 3. 2025
7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla njena obsežna monografija (416 str. in 150 fot.) "Usidrali smo se na morje" z zgodbo o vzpostavitvi slovenskega pomorstva v obdobju od 1945 do 1958. Hkrati pa to delo zapolnjuje premalo znane okoliščine vztrajnosti pri nastanku Luke Koper, in s sodobno istrsko zgodbo o tem predvsem državotvornem dejanju vzpostavljanja pomorske narave države tako dopolnjuje kulturno-zgodovinske prikaze bogate preteklosti slovenskih ribičev v Tržaškem zalivu kapitana iz Trsta Bruna Volpija Lisjaka. FOTO: Jolanda Gruden (levo) in Sava Kaluža med šolanjem v Piranu leta 1948 VIR: fotodokumentacija Pomorski muzej Sergej Mašera Piran
26 min 10. 3. 2025
Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025
25 min 3. 3. 2025
Malo manj kot polovico potreb po pitni vodi pri nas pridobivamo iz kraških vodonosnikov. Ti s v primerjavi z nekraškimi še posebej občutljjivi na onesnaževanje, in žal ostajajo neprimerno zaščiteni. Zato so sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne razvili alternativno metodo za boljšo zaščito kraških vodnih virov. Gre za koncept »ranljivosti kraških vodonosnikov« s katerim označujejo verjetnost onesnaževanja in podajajo oceno občutljivosti na posledice s človekom povzročenega onesnaževanja. Koncept izhaja iz podmene, da gre za naravno lastnost kraškega podzemnega vodnega sveta, in je kot tak neodvisen od kemičnih lastnosti onesnaževal. Pri tovrstnih raziskavah postojnskega inštituta je že pred leti začela sodelovati krasoslovka, izr.prof.dr. Nataša Ravbar. Na začetku je nekaj misli posvetila mestu kraških vodonosnikov pri nas, po tem pa nadaljevala s podrobnostmi te alternativne metode za boljšo zaščito kraških vodnih virov. FOTO: Model prikaza kraških vodonosnikov – IZRK ZRC SAZU VIR: https://sdzv-drustvo.si/wp-content/uploads/2022/03/kras.jpg
24 min 24. 2. 2025
Staroegipčanska mumificirana telesa imajo vonj po lesu, sladkem in začimbah, ugotavlja prva sistematična kemijska in senzorična znanstvena študija njihovih vonjav, objavljena v reviji »Journal of the American Chemical Society«. Eden osrednjih raziskovalcev pri njej je bil profesor analitične kemije in vodja Laboratorija za dediščinsko znanost dr. Matija Strlič s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, in od lani častni profesor na University College London oziroma na tamkajšnem Inštitutu za trajnostno dediščino. Raziskovalci so s plinskim kromatografom v povezavi z masnim spektrometrom izmerili in količinsko opredelili snovi, ki jih je oddajalo devet mumificiranih teles starodavnih Egipčanov, razstavljenih in shranjenih v Egiptovskem muzeju v Kairu (glej fotografijo dveh sodelavcev ljubljanskega Laboratorija za dediščinsko znanost pri delu v Kairskem muzeju). Poleg tega je skupina usposobljenih človeških »vohalcev« opisala vonjave glede na njihove vohalne note, intenzivnost in prijetnost. Spoznanja in rezultati študije bodo s približki na novo izdelanih vonjav mumij obiskovalcem muzeja v Kairu omogočili popolnoma novo dimenzijo dediščinske izkušnje. Kar primeren izziv tudi za muzeje v Sloveniji! FOTO: z leve Emma Paolin, doktorska študentka UL FKKT, in dr. Abdelrazek Elnaggar z Univerze v Ljubljani jemljeta vzorce zraka iz sarkofaga v razstavnih prostorih Egipčanskega muzeja v Kairu. VIR: Cecilia Bembibre
25 min 17. 2. 2025
Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik VIR: Program Ars, Goran Tenze
25 min 10. 2. 2025