Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
3 epizod
Branje različnih knjig v integralnih verzijah in v več delih
»Tukaj ni časa. Čas teče tam daleč, visoko zgoraj, tam, kjer kričijo galebi, kjer se skale pnejo kvišku, kjer drvijo oblaki, kjer bo kmalu zapihal jugo, in tam, kjer v majhnem čolnu, kot v večnost pripeta, sedi ona in čaka. Ona občuti čas, tisti, ki čaka, ga vedno občuti. Tisti, ki je v morju, pa ne ve zanj. V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.« Morje – tista prvinska snov, neskončna sila, čudež narave …, je osrednje prizorišče v delih Mateta Dolenca (r. 1945). Pojavlja se že v njegovi zgodnji prozi, ko sta bili sicer bolj v ospredju mladostniško iskanje in hrepenenje po svobodi, in postane središče v kratkem romanu Pes z Atlantide in v naslednjih delih. Morje kot prizorišče utelešenja svobode in hkrati tudi priča sprememb. Podvodni svet je svet zase, svet, v katerem sicer velike ribe žrejo majhne, a vendar ne ubijajo več, kot je treba za preživetje. Toda celo v morskih globinah je nespremenljivost samo navidezna, že v enem človeškem življenju se privid večnosti razblini. Zunanji svet vse bolj vdira v ta prostor, sprva redki turisti so vse številnejši, onesnaženje je čutiti daleč na odprtem morju in tudi vojna seže do najbolj oddaljenih otokov. In ne nazadnje, otočani se starajo in stara se tudi potapljač … A to je že snov za naslednji roman. Interpret: Sebastian Cavazza Režiserka: Ana Krauthaker Glasbeni opremljevalec: Darja Hlavka Godina Mojster zvoka: Sonja Strenar Urednik oddaje: Alen Jelen Produkcija Radia Slovenija – Programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
21 min 20. 6. 2024
»Tukaj ni časa. Čas teče tam daleč, visoko zgoraj, tam, kjer kričijo galebi, kjer se skale pnejo kvišku, kjer drvijo oblaki, kjer bo kmalu zapihal jugo, in tam, kjer v majhnem čolnu, kot v večnost pripeta sedi ona in čaka. Ona občuti čas, tisti, ki čaka, ga vedno občuti. Tisti, ki je v morju, pa ne ve zanj. V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.« Morje – tista prvinska snov, neskončna sila, čudež narave …, je osrednje prizorišče v delih Mateta Dolenca (r. 1945). Pojavlja se že v njegovi zgodnji prozi, ko je bilo sicer bolj v ospredju mladostniško iskanje in hrepenenje po svobodi, in postane središče v kratkem romanu Pes z Atlantide in v naslednjih delih. Morje kot prizorišče utelešenje svobode, in hkrati tudi priča sprememb. Podvodni svet je svet zase, svet, v katerem sicer velike ribe žrejo majhne, a vendar ne ubijajo več, kot je treba za preživetje. Toda celo v morskih globinah je nespremenljivost samo navidezna, že v enem človeškem življenju privid večnosti razblini. Zunanji svet vse bolj vdira v ta prostor, sprva redki turisti so vse številčnejši, onesnaženje je čutiti daleč na odprtem morju in tudi vojna seže do najbolj oddaljenih otokov. In ne nazadnje, otočani se starajo in stara se tudi potapljač … A to je že snov za naslednji roman. Interpret: Sebastian Cavazza Režiserka: Ana Krauthaker Glasbeni opremljevalec: Darja Hlavka Godina Mojster zvoka: Sonja Strenar Urednik oddaje: Alen Jelen Produkcija Radia Slovenija – Programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
26 min 19. 6. 2024
»Tukaj ni časa. Čas teče tam daleč, visoko zgoraj, tam, kjer kričijo galebi, kjer se skale pnejo kvišku, kjer drvijo oblaki, kjer bo kmalu zapihal jugo, in tam, kjer v majhnem čolnu, kot v večnost pripeta, sedi ona in čaka. Ona občuti čas, tisti, ki čaka, ga vedno občuti. Tisti, ki je v morju, pa ne ve zanj. V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.« Morje – tista prvinska snov, neskončna sila, čudež narave …, je osrednje prizorišče v delih Mateta Dolenca (r. 1945). Pojavlja se že v njegovi zgodnji prozi, ko sta bili sicer bolj v ospredju mladostniško iskanje in hrepenenje po svobodi, in postane središče v kratkem romanu Pes z Atlantide in v naslednjih delih. Morje kot prizorišče utelešenje svobode in hkrati tudi priča sprememb. Podvodni svet je svet zase, svet, v katerem sicer velike ribe žrejo majhne, a vendar ne ubijajo več, kot je treba za preživetje. Toda celo v morskih globinah je nespremenljivost samo navidezna, že v enem človeškem življenju privid večnosti razblini. Zunanji svet vse bolj vdira v ta prostor, sprva redki turisti so vse številčnejši, onesnaženje je čutiti daleč na odprtem morju in tudi vojna seže do najbolj oddaljenih otokov. In ne nazadnje, otočani se starajo in stara se tudi potapljač … A to je že snov za naslednji roman. Interpret: Sebastian Cavazza Režiserka: Ana Krauthaker Glasbeni opremljevalec: Darja Hlavka Godina Mojster zvoka: Sonja Strenar Urednik oddaje: Alen Jelen Produkcija Radia Slovenija – Programa Ars in ZKP RTV Slovenija.
25 min 18. 6. 2024