Pojdite na vsebino Pojdite v osnovni meni Iščite po vsebini

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu

Likovni odmevi

Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.

508 epizod

Likovni odmevi

Ars
Ars

508 epizod

Kako v radijskem mediju zajeti vizualno in likovno umetnost? To je naš izziv, saj želimo v radijski formi umetnost približati širšemu krogu poslušalk in poslušalcev, a hkrati ohranjati kompleksnost in strokovno raven. Spremljamo dogajanje v umetnosti, predvsem v Sloveniji, občasno pa opozorimo tudi na večje dogodke v tujini ali se problemsko posvetimo kakšni temi – tako iz zgodovine umetnosti kot sodobnega ustvarjanja.

Paolo Pellegrin: ''Fotografiranje je zadnje dejanje neke poti, ki se začne z vprašanjem, kdo si – kot posameznik, kot človek''

''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odprtju pregledne razstave se je v prestolnici mudil tudi avtor sam, ki smo ga med sprehodom po razstavi povabili k premisleku o mediju fotografije in vlogi fotografa v svetu, zasičenem s podobami. Kot gostja pa se nam je v studiu pridružila še dr. Marija Skočir, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in programska vodja Galerije Jakopič. Foto: Blaž Gutman / MGML

30 min 4. 7. 2025


Miloš Kosec in Eva Sušnik: Nova Gorica ni projekt, ampak proces, mesto mora imeti dovolj pluralizma, da ni pomirjeno s seboj

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.'' A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova okolica, socialno okolje in razpoloženje mesta bi bila drugačna. Ali razstava ponuja odgovore na to ali pa je njen namen, da o njih razmišlja vsak zase in se potemtakem debata začne, kjer se razstava konča? Foto: Žiga Bratoš

48 min 27. 6. 2025


Zadnja leta Egona Schieleja – "njegov slog je postal bolj tekoč, harmoničen, umirjen"

"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko. Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlogar

24 min 20. 6. 2025


Alen Ožbolt: Na ALUO je izobraževanje postalo krožni in skupnostni proces

V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt. Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)

26 min 13. 6. 2025


Chus Martínez ob 36. Grafičnem bienalu Ljubljana: ''Ni bistveno, da vam je všeč, temveč da odkrijete nekaj o sebi''

36. Grafični bienale Ljubljana je jubilejni. Praznuje 70. obletnico ustanovitve, zato je v njegovi vsebini še toliko bolj prisoten razmislek o zgodovini in prihodnosti. Gre vendarle za enega najstarejših bienalov na svetu, ki se je že v začetkih trdno zasidral v mednarodnem umetnostnem prostoru. Prilagajal se je času in tako so danes poleg grafike vanj vtkani razni mediji, značilni za sodobno umetnost. A ob vseh velikih konceptih, ki ga zaznamujejo, letošnja umetniška vodja Chus Martínez vanj izrazito vnaša element dostopnosti. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki bienale organizira, Nevenka Šivavec je o njej poudarila, da ''z vnovičnim izpraševanjem tega, komu je umetnost namenjena in koga obravnava, drzno izstopa iz kokona sodobne umetnosti in si zna zamisliti tudi občinstvo, ki ne more ali noče vzpostaviti nobenega odnosa s kulturno produkcijo ali pa je od nje povsem odtujeno''. Prizorišča osrednje razstave so letos Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij, Moderna galerija, Mestna galerija Ljubljana in Jakopičevo sprehajališče. Chus Martínez, španska filozofinja, umetnostna zgodovinarka in kuratorka, si je pri zasnovi bienala zastavila vprašanje: ''Bo državljanom skupaj z umetniki in umetnicami zmožna posredovati zelo nujen občutek zaupanja in upanja?'' Spraševala se je tudi, kako lahko umetnost prispeva k prenovi našega demokratičnega družbenega tkiva. In začela se je zanimati za fantazijo. Jubilejni bienale pa je naslovila Orakelj: O domišljiji in svobodi. Instalacija Intrinzična vrednost umetnice CANAN, foto: Žiga Bratoš

48 min 6. 6. 2025


Umetnost kot nosilka ozaveščanja – v kakšnem okolju želimo živeti?

Razstava SKRB: Ko reke jočejo, ki je na ogled v Galeriji Y v Ljubljani, skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Brezglavo izkoriščanje v službi tehnološkega napredka in ekonomije ni brez posledic. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v občutljive ekosisteme tujerodne vrste, krnimo naravne habitate in biološko raznovrsnost. Razstavljena dela, ki nagovorijo več obiskovalčevih čutov – sluh, vid, vonj in okus – naslavljajo konkretne okoljske probleme: izčrpavanje amazonskega gozda, uničene oljčne nasade v Apuliji in manipulacijo rek po Evropi. V spremljevalnem programu razstave so v prostorih knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani izpeljali tudi okrogli mizi z naslovom Civilna družba in okoljska demokracija ter Pomen prostotekočih rek, evropske smernice ter Slovenija in življenje v dolini. Naš gost je kurator Jernej Čuček Gerbec. Foto: Katarina Kolenc

19 min 30. 5. 2025


Komentar arhitekturnega bienala z Matevžem Grando in Martino Malešič

Arhitekturo naj bi usmerjalo pozorno načrtovanje, ki bi upoštevalo želje in potrebe družbe v vse bolj perečih okoljskih razmerah. To je tudi vodilo 19. mednarodnega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki je svoja vrata za javnost odprl 10. maja. Kurira ga italijanski arhitekt in inženir Carlo Ratti. Pod naslovom ''Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno'' izpostavlja vlogo inteligence človeka v soodvisnosti tako od inteligence narave kot tehnologije. O vlogi in nalogah bienala v Likovnih odmevih govorita umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, zaposlena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, in Matevž Granda, arhitekt ter ustanovitelj in direktor revije Outsider. Paviljon Kraljevine Bahrajn je prejel zlatega leva, Foto: Maja Žvokelj

29 min 23. 5. 2025


Sta razstavi Zorana Mušiča v okviru EPK zadostili pričakovanjem?

''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen tega nas je umetnik sam opozarjal, doda Nemec, a smo bili v preteklosti premalo pozorni. Kakorkoli, z dvema razstavama v okviru EPK 2025 se Zoran Mušič simbolično vrača v domače kraje, na Kras in v Brda. Ob tem velja poudariti, da se tretja soba na razstavi v Štanjelu ne končna – nadaljuje se na gradu Dobrovo, zato bi bilo dobro, da bi si obiskovalci ogledali obe razstavi. Še eno pa pripravljajo čez mejo v palači Attems v Gorici. Dr. Nelida Nemec je pripravila tudi monografijo.

44 min 15. 5. 2025


Mojstrsko znanje je ključna inteligenca, sporoča slovenski paviljon na 19. beneškem arhitekturnem bienalu

Stroji na slovenskih gradbiščih opravijo do največ 18 odstotkov dela, ostalo je odvisno od človeških rok, spretnosti, sta v raziskavi ugotovila arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz biroja KIP, avtorja slovenskega paviljona v Arzenalu na 19. mednarodni razstavi beneškega arhitekturnega bienala. V delu z naslovom Mojstri gradijo sta torej izpostavila znanje mojstrov kot ključno inteligenco procesa gradnje. Krovna tema letošnjega bienala v Benetkah je "Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno." Foto: Nik Erik Neubauer

20 min 8. 5. 2025


Miljana Cunta: Vladimir Makuc, samohodec v tišini in kontemplaciji, je občutljivo razbiral in slikal duha časa

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih. Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega. Foto: Žiga Bratoš

28 min 30. 4. 2025



Čakalna vrsta

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine