Opis epizode

Potopis po Latinski Ameriki, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni

Vse odkar je Goethe pred dobrima dvema stoletjema napisal in objavil svoje znamenito Italijansko potovanje, velja potopis za eno izmed najbolj uglednih, tako rekoč kanoničnih zvrsti evroameriške literarne tradicije. V ta prestižni kontekst se zdaj vpisuje tudi kritičarka in publicistka Mojca Pišek, ki je pod okriljem založbe Litera pred nedavnim izdala knjigo Globalni južnjaki, v kateri piše o Latinski Ameriki, kakor jo je izkusila v nizu potovanj, ki jih je opravila v zadnjih petih letih.

Pa vendar to ni čisto klasični potopis; gre namreč za delo, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni. Zato se, ko piše, Pišek obilo sklicuje na teoretske koncepte in spoznanja, ki so v zadnjih nekaj desetletjih vzniknili v širokem polu humanistično-družboslovnih ved, od zgodovine do antropologije, od sociologije do politologije.

Tako je navsezadnje nastalo delo, ki se malo seveda bere kot potopis, malo kot kritična zgodovina špansko in portugalsko govorečih dežel novega sveta, malo kot primerjalna analiza latinskoameriških postkolonialnih ter evropskih postsocialističnih družb, malo pa tudi kot angažirano-zanesenjaški premislek o tem, zakaj bi se bilo dobro, ko iščemo poti iz blodnjaka sodobnega ekonomsko-političnega reda, ozreti po družbeno-politični imaginaciji, ki jo premorejo v deželah med Mehiko in Argentino. Kako se vse te teme, vsi ti sporočilni poudarki navsezadnje staknejo v trdno, organsko povezano celoto, smo v pogovoru z Mojco Pišek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

foto: Goran Dekleva

Goran Dekleva