Opis epizode

Nebrzdane ljubezenske strasti vodijo vdovo Pepito v tragičen konec - prvič na naših valovih.

Pepita Jiménez (1874) je prvi roman, ki ga je objavil Juan Valera, britanski aristokrat Francis Burdett Money-Coutts, mecen skladatelja Isaaca Albéniza, pa ga je predelal v libreto za opero. Kljub Valerovim zadržkom glede morebitne glasbene predelave je Albéniz opero napisal v kratkem času, vendar je na koncu ustvaril kar dve različici. Prva iz leta 1895 je enodejanka – izvirni libreto je bil napisan v angleščini, vendar so uporabili italijanski prevod – in je bila premierno uprizorjena 5. januarja 1896 v gledališču Liceu v Barceloni. Istega leta je Albéniz začel pripravljati drugo, bolj ambiciozno različico z dvema dejanjema in tremi prizori. Ta partitura je vključevala originalni angleški libreto ter prevode v italijanščini, nemščini in francoščini. To različico, v francoskem prevodu, so prvič izvedli v Bruslju v Kraljevi operi La Monnaie, 3. januarja 1905, še prej pa v nemškem prevodu kot enodejanko v Novem nemškem gledališču, današnji Državni operi v Pragi 22. junija 1897. Nato so jo leta 1923 uprizorili v Opéri-Comique v Parizu z novim francoskim prevodom. Leta 1926 se je opera vrnila v gledališče Liceu v Barceloni, tokrat z novo različico libreta v italijanščini. Leta 1964 pa je Pablo Sorozábal delo prevedel v španščino in revidiral partituro v tridejanko – v današnji oddaji poslušamo to različico. Albénizova opera v svojih uprizoritvah pogosto ni spreminjala le jezika – nikoli ni bila zapeta v izvirni angleški različici –, ampak tudi svoj pomen. Primerjalna študija prevodov v španščino na primer ne razkriva le literarnih sprememb, temveč tudi korenito preoblikovanje vsebine zgodbe. Valerov roman, optimističen in s srečnim koncem, se v Sorozábalovi različici spremeni v lirično tragedijo, ki se celo konča s samomorom glavne junakinje. V treh dejanjih opere Pepita Jiménez spremljamo zgodbo o nebrzdanih ljubezenskih strasteh med mlado vdovo Pepito (poje jo Maite Alberola) in semeniščnikom Luisom de Vargasom (Leonardo Caimi), ki se ne more odločiti med svojo duhovniško poklicno potjo in ljubeznijo do mlade ženske. Pepiti dvorita tudi Luisov oče don Pedro de Vargas (Rodrigo Esteves) in grof Genazahar (Pablo López), kar povzroči čustveno zmedo, ki vodi v tragičen konec. Nastopajo še: Ana Ibarra (Antoñona), Rubén Amoretti (Župnik), Josep Fadó in Iago García Rojas (Dva častnika). Zbor Teatra de la Zarzuela ter Otroški zbor in Simfonični orkester avtonomne skupnosti Madrid vodi Guillermo García Calvo. 

Monteverdijeva opera Orfej nikakor ni prva opera o nesrečnem pevcu Orfeju, še manj pa seveda zadnja, saj je ta antična hvalnica petju ter zakonski ljubezni in zvestobi snov, ki so jo operni skladatelji največkrat obravnavali. Tudi glasbeni ustvarjalci naše dobe še vedno segajo po tem sižeju, ki je očitno vir nenehnega navdiha. Prvič so ga uprizorili 22. februarja 1607 v Mantovi. Uspeh je bil popoln. Toda v Monteverdijevem življenju prav tedaj ni bilo prostora za radostno zadoščenje ustvarjalca. Opero je napisal v solzah ob smrtni postelji ljubljene žene, pevke Claudie Cattaneo. Bolečina, ki jo lahko občutimo v partituri, je danes enako silovita kot pred 400 leti. Pojejo: Mauro Borgioni (Orfej), Anna Piroli (Evridika), Francesca Yetzabel Arias Fernández (Upanje),Cassinari (Prozerpina), Riccardo Pisani (Apolon), Alessandro Ravasio (Pluton), Alena Dančeva (Glasnica), Monica Piccinini (Muzika), Salvo Vitale (Haron), Cristina Fanelli (Nimfa), Alessandro Ravasio (Pluton), Massimo Altieri (Odmev), Massimo Lombardi, Roberto Rilievi, Angelo Testori in Guglielmo Buonsanti (Duhovi) ter Massimo Altieri, Andrés Montilla-Acurero, Riccardo Pisani in Matteo Bellotto (Pastirji). Ansambel La fonte musica vodi Michele Pasotti.  

Dejan Juravić