Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Opera o dekletu, ki odkriva telesno ljubezen, in ljubici, ki trpi pod očetovim jarmom – prvič na naših valovih.
Sodobnost zgodbe, ki je v svojem času šokirala, še danes preseneča: junakinja (poje jo Elsa Dreisig), ki izvira iz pariškega delavskega okolja s konca 19. stoletja, zapusti svojo družino in delo šivilje, da bi živela na Montmartru z Julienom (Adam Smith), boemskim pesnikom s svobodomiselnimi nazori. Čeprav jo čustveno izsiljevanje začasno pripelje nazaj v družinski dom, (Nicolas Courjal in Sophie Koch) je konec opere povsem pričakovan: Luiza sledi svojemu notranjemu glasu, pretrga stike s svojo družino in se odloči, da se bo sama spopadla s prihodnostjo, ki je tako obetavna kot negotova in jo pooseblja Pariz, mesto svobode in strasti. Gustave Charpentier je s tem delom, v katerem se prepletajo družbene skrbi in idealistične težnje, vzvišeni lirični vzponi in slikovite velike scene, 20. stoletju podaril svojo prvo in edino opero. Luiza je bila premierno uprizorjena v Opéri-Comique 2. februarja 1900. Navdih zanjo naj bi bila avantura, ki jo je imel z "mlado delavko s svetlimi očmi in temno poltjo", ko je sam živel na Montmartru. Libreto, ki ima programski podnaslov "glasbeni roman", je Charpentier napisal v prozi, to pa je bila v tistem času še vedno velika novost.
Luiza je sodobno delo, v katerem zasledimo tudi skrito, potlačeno temo: strupeno družinsko razmerje, v katerem je Luiza ujetnica, in vpliv, ki ga ima posesivni oče na hčerko z materino pomočjo. V času nastanka opere je nevrolog in anatomski patolog dr. Jean-Martin Charcot v bolnišnici Salpêtrière svoje raziskave posvetil primerom mladih žensk, pri katerih so njihove družine iskale zdravilo za domnevno duševno bolezen, ki je bila v resnici posledica omejenih možnosti za čustveno, spolno in osebno izpolnitev. Luiza bi lahko bila ena izmed njih.
Pojejo še: Jennifer Courcier (Blanka in Zlagalka časopisov), Julie Pasturaud (Margarita in Mlekarica), Marion Vergez-Pascal (Élise in Cvetličarka), Marion Lebègue (Suzana in Oglarka), Carol Garcia, Karolina Bengtsson, Marianne Croux in Marie-Thérèse Keller (delavke Gertruda, Kamila, Irma in Madeleine), Annick Massis (Čistilka), Céleste Pinel (Vajenka), Grégoire Mour (Prodajalec oblačil) in Frédéric Caton (Vzdrževalec). Zbor in orkester opere iz Lyona vodi Giacomo Sagripanti.
Dejan Juravić
Opera o dekletu, ki odkriva telesno ljubezen, in ljubici, ki trpi pod očetovim jarmom – prvič na naših valovih.
Sodobnost zgodbe, ki je v svojem času šokirala, še danes preseneča: junakinja (poje jo Elsa Dreisig), ki izvira iz pariškega delavskega okolja s konca 19. stoletja, zapusti svojo družino in delo šivilje, da bi živela na Montmartru z Julienom (Adam Smith), boemskim pesnikom s svobodomiselnimi nazori. Čeprav jo čustveno izsiljevanje začasno pripelje nazaj v družinski dom, (Nicolas Courjal in Sophie Koch) je konec opere povsem pričakovan: Luiza sledi svojemu notranjemu glasu, pretrga stike s svojo družino in se odloči, da se bo sama spopadla s prihodnostjo, ki je tako obetavna kot negotova in jo pooseblja Pariz, mesto svobode in strasti. Gustave Charpentier je s tem delom, v katerem se prepletajo družbene skrbi in idealistične težnje, vzvišeni lirični vzponi in slikovite velike scene, 20. stoletju podaril svojo prvo in edino opero. Luiza je bila premierno uprizorjena v Opéri-Comique 2. februarja 1900. Navdih zanjo naj bi bila avantura, ki jo je imel z "mlado delavko s svetlimi očmi in temno poltjo", ko je sam živel na Montmartru. Libreto, ki ima programski podnaslov "glasbeni roman", je Charpentier napisal v prozi, to pa je bila v tistem času še vedno velika novost.
Luiza je sodobno delo, v katerem zasledimo tudi skrito, potlačeno temo: strupeno družinsko razmerje, v katerem je Luiza ujetnica, in vpliv, ki ga ima posesivni oče na hčerko z materino pomočjo. V času nastanka opere je nevrolog in anatomski patolog dr. Jean-Martin Charcot v bolnišnici Salpêtrière svoje raziskave posvetil primerom mladih žensk, pri katerih so njihove družine iskale zdravilo za domnevno duševno bolezen, ki je bila v resnici posledica omejenih možnosti za čustveno, spolno in osebno izpolnitev. Luiza bi lahko bila ena izmed njih.
Pojejo še: Jennifer Courcier (Blanka in Zlagalka časopisov), Julie Pasturaud (Margarita in Mlekarica), Marion Vergez-Pascal (Élise in Cvetličarka), Marion Lebègue (Suzana in Oglarka), Carol Garcia, Karolina Bengtsson, Marianne Croux in Marie-Thérèse Keller (delavke Gertruda, Kamila, Irma in Madeleine), Annick Massis (Čistilka), Céleste Pinel (Vajenka), Grégoire Mour (Prodajalec oblačil) in Frédéric Caton (Vzdrževalec). Zbor in orkester opere iz Lyona vodi Giacomo Sagripanti.
Dejan Juravić
Vse epizode