Opis epizode

Skrivnostna perzijska princesa, željna maščevanja, pahne sina v smrt – prvič na naši valovih.

Ali gre za novo odkrito delo? Da in ne. Ko je Gaetano Donizetti želel svojo najnovejšo opero uprizoriti v neapeljskem Teatru San Carlo, v katerem je deloval kot hišni skladatelj, je naletel na nepopustljivo burbonsko cenzuro, ki je Lukrecijo Borgia odločno zavrnila. Tudi sicer drugje po Italiji je imela ta opera, ki je doživela krst v milanski Scali (1833), težave s cenzorji, ki so menili, da je delo, polno moralno spornih likov, preveč politično in družbeno občutljivo. Zato je skladatelj večkrat spremenil lokacijo in imena likov. Če nič drugega, so skoraj povsod, kjer so Lukrecijo uprizorili, spremenili vsaj njen naslov. Toda v Neaplju ne. Zato se je Donizetti odločil zapustiti mesto in oditi v Pariz, toda pred odhodom, se je odločil, da da Lukreciji še zadnjo priložnost. V nasprotju s prejšnjimi poskusi se tokrat skladatelj ni omejil na spremembe v Romanijevem libretu, ki so zadevale prizorišče in like, ampak se je odločil, da bo predelal tudi partituro s popolnoma izvirnim gradivom, zlasti v tretjem, zadnjem dejanju. Lukrecija Borgia, ki se je zdaj dogajala v obdobju tretjega križarskega pohoda na Bližnjem vzhodu, je bila zelo spremenjena in preimenovana v Dalindo. Toda kot vsi prejšnji je bil tudi ta novi poskus – camuffamento, prekrivanje starega z novim – obsojen na neuspeh. Dalinda, ki jo je cenzura po Donizettijevem odhodu iz Neaplja zavrnila, ni bila nikoli uprizorjena v Teatru San Carlo.

Če se vrnemo na zastavljeno vprašanje z začetka besedila, z gotovostjo vemo, da je svet glasbe vedel za obstoj te različice in drugih variant opere, vendar jih nihče ni nikoli našel. Do leta 2019, ko je muzikologinja Eleonora Di Cintio v arhivu knjižnice konservatorija San Pietro a Majella v Neaplju našla drugačen rokopis partiture Lukrecije Borgia in nato še dva libreta z naslovom Dalinda, ki sta bila povezana s to partituro. Poleg tega je kmalu potem v knjižnicah v Bergamu in Parizu našla še pet fragmentov nove različice Lukrecije Borgia. Potem ko so bili skoraj vsi manjkajoči deli rokopisa Dalinde najdeni in "znova sestavljeni", današnja kritična izdaja predstavlja opero táko, kot si jo je Donizetti zamislil za izvedbo v Neaplju leta 1838. Toda svetovna premiera opere je bila 185 let pozneje, 14. maja leta 2023 v berlinskem Konzerthausu.

Izvirna različica opere, ki temelji na istoimenski drami Victorja Hugoja, pripoveduje o Lukreciji, nezakonski hčerki papeža Aleksandra VI., "nova" opera o Dalindi, hčerki zloglasnega vodje morilcev As-Sabbaha, zgodovinska umestitev zgodbe pa je iz renesanse premaknjena v čas tretjega križarskega pohoda. Skladatelj in libretist sta, poleg zamenjave naslovnih junakinj in časa dogajanja, poskušala izigrati cenzuro tudi tako, da sta spremenila kuliso dogajanja: frivolna praznovanja v Benetkah so postala praznovanja premirja v Hemisi, današnjem Homsu v Siriji; Lukrecijin grad, ki je bil prvotno v Ferrari, pa sta preselila na iranski grad Alamut. Tudi zgodba je predrugačena. Lukrecija, ki naj bi bila serijska morilka in odgovorna za smrt družinskih članov in znancev, je užaljena, ker so gostje na zabavi javno omadeževali njen ugled. Zato skuje načrt, da bo sovražnike zastrupila. V Dalindi je vse to zaradi cenzure omiljeno. Križarji na praznovanju premirja Dalindi snamejo tančico z obraza, s čimer je oskrunjena njena čast, in ji povedo, da so potomci njenih umorjenih sorodnikov. Toda Dalinda ni tista, ki si želi maševanja, ampak njen mož Acmet. S tem Dalinda postane precej skrivnostna oseba, njen izgubljeni, nato najdeni sin pa žrtev, kar je tragičen zaključek tako za Dalindo kot za Lukrecijo Borgia.

Pojejo: Lidia Olegovna Fridman (Dalinda), José Simerilla Romero (Ildemaro), Franco Vassallo (Akmet), Simone McIntosh, Lucas van Lierop, Antonio Mandrillo, Giuseppe de Luca in Frederik Bergman (križarji Ugo d’Asti, Garniero, Guglielmo, Ubaldo in Ridolfo), Mark Omvlee (Elmelik) in Jasper Leever (Corboga). Zbor in Filharmonični orkester Nizozemskega radia vodi Andrea Sanguineti.

Dejan Juravić