Opis epizode

Tragedija, s srečnim koncem, se osredotoča na zasebne težave štirih glavnih likov – prvič na naših valovih.

Rossini je za libretista opere Bianca in Falliero izbral preizkušenega pisca Feliceja Romanija, s katerim je že sodeloval, in ki je bil najuspešnejši libretist tistega časa. Romani je izbral tragedijo Blanche in Montcassin ali Benečani, postavljeno v Benetke 17. stoletja, ki jo je napisal Antoine-Vincent Arnault, čigar klasično obarvane drame so bile v tistih letih zelo priljubljene. Zgodba temelji na ozadju političnih pretresov (poskus strmoglavljenja beneške republike, posledična vnovična uvedba zakona, ki je prepovedoval stike s tujimi veleposlaniki, in morebitno sojenje na podlagi posrednih dokazov delujejo kot zaporedje sekundarnih zapletov, ki spodbujajo dogajanje k vrhuncu), osredotoča pa se na intimne odnose in čustva štirih glavnih likov – očeta Contarena (poje Dmitrij Korčak), hčerke Biance (Jessica Pratt), ljubimca Falliera (Aja Wakizono) in snubca Capellia (Giorgi Manošvili). Arnaultov izvirnik ima tragičen konec (Montcassin, v operi je to Falliero, je bil zadavljen, Blanche oziroma Bianca na koncu pade mrtva čez truplo svojega ljubimca), Romani pa se je odločil za srečnega, ki sicer ni neverjeten, je pa vsekakor manj ganljiv.

Leta 1819 je Teatro alla Scala Rossiniju naročilo novo delo, opero serio, s katero bi odprli karnevalsko sezono. Bianca in Falliero ali Svet triumviratov, melodrama v dveh dejanjih, je bila skladateljeva trideseta opera in peta za milansko Scalo. Pričakovanja glede novega dela so bila zato velika. Opera je bila premierno uprizorjena 26. decembra 1819 in občinstvo je bilo navdušeno, vendar je bil prvi odziv kritikov na opero kot celoto nekoliko hladen. Toda kot se je v 19. stoletju pogosto dogajalo, so lahko mlačne recenzije ob prvi uprizoritvi zapečatile nadaljnjo usodo novega dela. Opero so po letu 1830 le redko uprizarjali zaradi različnih, danes lahko rečemo neupravičenih razlogov, in prva sodobna premiera dela je bila šele leta 1986 na Rossinijevem festivalu v Pesaru. Po tistem je opera doživela nekaj odrskih in koncertnih uprizoritev, posneli so jo tudi na CD-je. Po več kot dvesto letih lahko Bianca in Falliero končno uživata sprejem, ki sta si ga vedno zaslužila. Pojejo še: Carmen Buendía (Costanza), D’Angelo Díaz (kancler Pisani), Claudio Zazzaro (Strežnik) in Nicolò Donini (Dož). Zbor gledališča Publija Ventidija iz Ascolija Picena in Državni simfonični orkester italijanske radiotelevizije vodi Roberto Abbado.

Dejan Juravić