Opis epizode

Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi, ljudski glasbi in narodovi duhovni dediščini nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki pogojujejo njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družbena omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi bolj ali manj spontano zapojejo ali zaigrajo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je nekoliko čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa te ostajajo nosilke znakov časa in hkrati izraz svobode, ki jim omogoči umik od bremena družbenih sprememb.
Ljudske pesmi, ki so potovale skozi čas, bodo izrazili: Mlajše in Starejše pevke Akademske folklorne skupine France Marolt pod vodstvom Adriane Gaberščik, pevke in pevci Kulturnega društva Jerbas pod vodstvom Metke Knific Zaletelj, večkulturno vokalno-inštrumentalno dediščino pa bo predstavila skupina, ki išče pri izviru – istrska Vruja, pod vodstvom Marina Kranjca.

Simona Moličnik