Opis epizode

Peter Serkin se je prvič pojavil kot solist z orkestrom na festivalu Marlboro že z dvanajstimi leti, njegov glasbeni razvoj prej in pozneje je potekal zunaj ustaljenih norm. Obkrožen je bil z največjimi solisti v Združenih državah in se učil pri Horszowskem, Schnablovem sinu – Karlu Ulrichu in seveda pri svojem očetu Rudolfu Serkinu. Nikoli ni bil determiniran z idejo postati pianist, ta se je izkristalizirala sama skozi čas in prostor, v katerem je odraščal. Pri sedemnajstih je posnel Goldbergove variacije. Zvenele so kot izjava samostojnega poustvarjalca; predanega, raziskovalnega duha, ki je imun na pasti populizma in senzacij. Podelili so mu nagrado gremi za najobetavnejšega klasičnega glasbenika, medtem ko je sam ostal zvest svojim principom in glasbeni morali.

Klemen Golner