Opis epizode

Nedavno je publicist, pisatelj in kolumnist našega radia Marko Radmilovič prejel nagrado bob leta za izjavo: »Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!« S to mislijo bi lahko oglaševali tudi film Junakinja, saj natančno ponazori, kako naporno in pomembno delo opravljajo medicinske sestre in tehniki – tisti, ki so v prvi liniji zagotavljanja bolnišnične nege, tako zdravstvene kot človeške.
Toda verizem ni edini adut tega sijajnega filma švicarske režiserke Petre Volpe. Iz prikazanega je razvidno, kako temeljito je avtorica raziskala delovno okolje bolnišnice in kako prepričljivo je glavna igralka Leonie Benesch osvojila vsakdanje prakse medicinskega osebja – od ravnanja z opremo do komunikacije s pacienti. Na podlagi tega sta oblikovali zgodbo o postopnem razkrajanju psihičnega ravnovesja protagonistke, ki ji izmena nalaga vedno nove pritiske.

Floria vztraja, se ne ustavi in se prebija skozi večer s strokovnostjo in sočutjem, ki pa se pod težo odgovornosti počasi krušita. Film ustvarja tempo, ki se približuje trilerju, vendar ne v maniri medicinskih dram, kot je denimo aktualna Pitsburška bolnišnica, v kateri so zdravniki prikazani kot detektivi, simptomi pa kot namigi v iskanju antagonistične bolezni. Primarni žanr Junakinje je socialna drama, saj so v ospredju človeški odnosi. Res je, da mora Floria krmariti med kompleksnimi protokoli in terapevtskimi odločitvami, vendar sta še pomembnejša stik, ki ga vzpostavlja s pacienti, ter množica drobnih kretenj, besed in pozornosti, s katerimi ljudem v stiski ponuja podporo in dostojanstvo. Dokler ne zmore več.

Film ne odmakne pogleda od kronične kadrovske podhranjenosti sicer uspešne bolnišnice – mikrodružbe, ki jo sestavljajo pacienti in zaposleni. Med njimi vladata iskreno sodelovanje in medsebojna opora, a sistemske razpoke so očitne. Navdih za film je Petra Volpe dobila v času pandemije covida-19, vendar Junakinja ni le poklon požrtvovalnosti zdravstvenega osebja. Struktura enega bolnišničnega krila in različnost pacientov delujeta kot metafora za svet: kulturne razlike, razredna razslojenost, bližina smrti – vse to se v nočni izmeni zrcali v temeljni človeški izkušnji odvisnosti drug od drugega.

Film tako osvetli težave enega najbogatejših zdravstvenih sistemov na svetu – težave, ki so v številnih drugih državah, tudi pri nas, še izrazitejše. Hkrati pa ponudi tudi možnost drugačne družbene vizije: kohezije, solidarnosti in enakopravnosti.

Težko je presoditi, ali je večji dosežek filma njegovo družbeno sporočilo ali formalna dovršenost. Kamera, montaža, glasba, natančno odmerjen tempo in izjemna igra Leonie Benesch ustvarijo izjemno filmsko izkušnjo. Sklepni prizor pa ponudi eno bolj katarzičnih filmskih razrešitev zadnjega časa.

Igor Harb