Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Čeprav je še vedno toplo septembrsko sonce že zamenjalo vroče julijske in avgustovske dni, so pravkar končane poletne počitnice še pogosto tema pogovorov predvsem naših najmlajših. »Kje si bila pa ti poleti?« »A veš, kako je bilo lepo, ko smo …« »Mi smo šli pa letos …« In tako dalje in tako dalje. Večina otrok dolgi poletni premor med poukom običajno izkorišča za druženje, počitek, zabavne dejavnosti, potovanja in raznorazne dejavnosti, a ne tako daleč stran – gora Solunska glava, kjer so bile osrednje snemalne lokacije filma Poletne počitnice, je oddaljena le slabih tisoč kilometrov. In tam živi deček Basri, ki poletne počitnice preživlja popolnoma drugače. Basri je namreč pastir. Skoraj tak, o kakršnih lahko beremo v starih slovenskih pripovedkah – na planini pase ovce, družbo pa mu poleg živali delajo le trije starejši bratje, od katerih željno črpa pastirsko znanje in trop zvestih psov. Dobra dva meseca Basri ne vidi ne staršev ne sošolcev, njegov vsakdan pa je sestavljen iz skrbi za kočo, v kateri bivajo, in opravkov, ki mu jih nalaga najstarejši brat. Ti so seveda tesno povezani s trenutnimi potrebami ovc in psov, poseben poudarek pa je tudi na vremenu, ki zna biti na 2500 m nadmorske višine precej samosvoje. Medtem ko najstarejša brata že poznata tudi temnejše plati takšnega pastirskega življenja, Basri na divji gori občuti predvsem neskončno svobodo in posebna odlika filma Poletne počitnice je, da jo je ustvarjalcem uspelo prenesti na filmsko platno.
Režiserka in soscenaristka Petra Seliškar je na gori s fanti iz družine Zekirov preživela pet poletij in ustvarila izjemno topel dokumentarni film z edinstvenim vpogledom v starodavno pastirsko znanje, ki se za zdaj še prenaša iz roda v rod. Ne le naravnost osupljiva vizualna podoba – direktor fotografije je Brand Ferro –, mlade gledalce bo pritegnila tudi povezanost pastirjev z živalmi, za lažjo umestitev pa skrbi minimalna in dramaturško izvrstno dodelana prvoosebna pripoved.
Poletne počitnice so izjemno zanimiv film, ki odpira vrata v svet, ki ga pri nas ni več moč doživeti, in nagovarja vse gledalce, starejše od 10 let. Otroci bodo dobili edinstven realističen vpogled v preživljanje poletja daleč stran od današnjih civilizacijskih norm, odrasli kopico opomnikov, kako blizu nas je lahko vse popolnoma drugače, oboji pa zvrhano mero prave gorske pastirske svobode.
Recenzijo je pripravila Gaja Pöschl, bere Maja Moll.
ars
Čeprav je še vedno toplo septembrsko sonce že zamenjalo vroče julijske in avgustovske dni, so pravkar končane poletne počitnice še pogosto tema pogovorov predvsem naših najmlajših. »Kje si bila pa ti poleti?« »A veš, kako je bilo lepo, ko smo …« »Mi smo šli pa letos …« In tako dalje in tako dalje. Večina otrok dolgi poletni premor med poukom običajno izkorišča za druženje, počitek, zabavne dejavnosti, potovanja in raznorazne dejavnosti, a ne tako daleč stran – gora Solunska glava, kjer so bile osrednje snemalne lokacije filma Poletne počitnice, je oddaljena le slabih tisoč kilometrov. In tam živi deček Basri, ki poletne počitnice preživlja popolnoma drugače. Basri je namreč pastir. Skoraj tak, o kakršnih lahko beremo v starih slovenskih pripovedkah – na planini pase ovce, družbo pa mu poleg živali delajo le trije starejši bratje, od katerih željno črpa pastirsko znanje in trop zvestih psov. Dobra dva meseca Basri ne vidi ne staršev ne sošolcev, njegov vsakdan pa je sestavljen iz skrbi za kočo, v kateri bivajo, in opravkov, ki mu jih nalaga najstarejši brat. Ti so seveda tesno povezani s trenutnimi potrebami ovc in psov, poseben poudarek pa je tudi na vremenu, ki zna biti na 2500 m nadmorske višine precej samosvoje. Medtem ko najstarejša brata že poznata tudi temnejše plati takšnega pastirskega življenja, Basri na divji gori občuti predvsem neskončno svobodo in posebna odlika filma Poletne počitnice je, da jo je ustvarjalcem uspelo prenesti na filmsko platno.
Režiserka in soscenaristka Petra Seliškar je na gori s fanti iz družine Zekirov preživela pet poletij in ustvarila izjemno topel dokumentarni film z edinstvenim vpogledom v starodavno pastirsko znanje, ki se za zdaj še prenaša iz roda v rod. Ne le naravnost osupljiva vizualna podoba – direktor fotografije je Brand Ferro –, mlade gledalce bo pritegnila tudi povezanost pastirjev z živalmi, za lažjo umestitev pa skrbi minimalna in dramaturško izvrstno dodelana prvoosebna pripoved.
Poletne počitnice so izjemno zanimiv film, ki odpira vrata v svet, ki ga pri nas ni več moč doživeti, in nagovarja vse gledalce, starejše od 10 let. Otroci bodo dobili edinstven realističen vpogled v preživljanje poletja daleč stran od današnjih civilizacijskih norm, odrasli kopico opomnikov, kako blizu nas je lahko vse popolnoma drugače, oboji pa zvrhano mero prave gorske pastirske svobode.
Recenzijo je pripravila Gaja Pöschl, bere Maja Moll.
ars
Vse epizode