Opis epizode

O filmu Chuckovo življenje režiserja Mika Flanagana, ki je lani na festivalu v Torontu dobil nagrado občinstva, bi bilo zelo težko pisati brez kvarnikov, zato poslušalcem, ki ga še niso videli, dolgujem opozorilo, da tokrat brez njih žal ne bo šlo. Chuckovo življenje je namreč precej nenavaden, žanrsko izmuzljiv film. Začne se kot apokaliptična srhljivka, izteče pa se v hvalnico ljubezni in drobnim življenjskim radostim, ki osmišljajo naše bivanje na tem planetu.
Film je razdeljen na tri dejanja, ki si sledijo v kronološko obrnjenem vrstnem redu. Če poznate Flanaganovo prejšnje delo in če k temu dodam še, da je film posnet po knjigi Stephena Kinga, najbrž ne bo presenetilo, da nas sprva vrže v območje grozljivega. V prvem dejanju se znajdemo v svetu na robu propada: druga za drugo se vrstijo naravne katastrofe, ob degradaciji okolja se krhajo družbeni sistemi in razpada infrastruktura, junakom, ki ta distopični svet naseljujejo, pa postaja vse bolj jasno, da se bliskovito bliža konec – še zlasti potem, ko se začne vsepovsod pojavljati srhljiva podoba moškega v dvodelni obleki s pripisom »39 čudovitih let! Hvala, Chuck!«
V drugem dejanju, ki tudi formalno dobi drugačno podobo – posnet je v drugačnem, bolj »odprtem« formatu slike in toplih, sončnih barvah – vidimo prizor iz življenja Charlesa Krantza, Chucka s plakata. Neopazni računovodja med sprehodom naleti na ulično glasbenico, bobnarko, katere ritem ga po nekaj sramežljivih zibljajih izstreli v spontan izbruh radostnega plesa. V tretjem dejanju gremo s Charlesom v njegovo otroštvo, zaznamovano s tragičnimi izgubami, a tudi trenutki veselja, ljubezni in plesa.
Vsako dejanje ima svojo lastno tonaliteto in drugačno vizualno identiteto, najbolj pa s svojo enigmatično, grozljivo naravo, ki prehaja v območje fantastike, izstopa prvo. Kronologija dejanj in logika pripovedi postane jasna šele, ko se prebijemo skozi celotno pripoved, razgibano z veliko čustveno amplitudo, in se ozremo na začetek filma. Kaj je filmska fantastika in kaj fantazija, nakopičeni vtisi iz 39 let nekega življenja, sestavljeni v zgodbo o koncu sveta po nekakšni vročični, sanjski logiki? V Chuckovem življenju prizori za nazaj dobivajo drugačne pomene; svetovi se prelivajo iz zunanjih v notranje, svet pa v edinstveno vesolje spominov, vtisov in občutkov. Med njimi, v drobljenju zavesti, je tudi nekaj svetlega: čutenje ljubezni in ljubljenosti.

Špela Barlič