Pojdite na predvajalnik Pojdite v osnovni meni

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Ocene
Ocene

Lara Paukovič: Miza za štiri

Ars

07.07.2025 9 min

Lara Paukovič: Miza za štiri

Ars

07.07.2025 9 min

Piše Sanja Podržaj,
bere Maja Moll.

Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J.
Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje.
V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost.
Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh.
Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine.
V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost.
Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami.
Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot.
V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.«
J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.

Vlado Motnikar

Prikaži več
Prikaži manj

Ocene

Opis epizode

Piše Sanja Podržaj,
bere Maja Moll.

Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J.
Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje.
V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost.
Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh.
Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine.
V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost.
Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami.
Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot.
V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.«
J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.

Vlado Motnikar

Vse epizode

2222. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine