Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Piše Miša Gams,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Muanis Sinanović z eseji v knjigi Razmerja moči prodira v srž zahodne kulture in odstira propagandne tančice z ideoloških mehanizmov, na katere se le-ta naslanja. Tenkočutno analizira tako mahinacije neoliberalnega kapitalizma, ki s pomočjo mita o romantični ljubezni, kulta upornika brez razloga in povzdigovanja najrazličnejših subverzivnih subkultur uničuje družino z namenom, da bi iz posameznika ustvaril kompulzivnega potrošnika, kot tudi paradokse, h katerim se zateka zlasti levi politični pol družbe v pretirani skrbi za politično in zgodovinsko “korektnost”. V eseju z naslovom Palestina omenja hipije kot začetnike neoliberalizma, ki naj bi se v imenu svobode zavzemali za prosti trg in nastopili proti krščanski religiji svojih staršev, v spisu z naslovom Levi kult kulture pa ugotavlja, da hedonizem in “subverzija vsega” postajata vodilni vrednoti oziroma gesli levoliberalne ideologije, medtem ko slovenska kultura postaja talka propagandnega kolesja elit, namesto da bi bila odsev državljanske raznolikosti. V eseju Nelagodje v kulturi gre še korak dlje pri trditvi, da slovenski kulturniški elitizem predstavljajo “na eni strani potomci nacionalnih elit, na drugi strani pa izbrani predstavniki narodnostnih, spolnih in drugih manjšin ter t. i. mladih žensk”. Slednje omenja tudi v eseju Kresnik, ko obudi spomin na podelitev nagrade leta 2023, posmrtno dodeljene Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju, pri tem pa naj bi podelitev naletela na neodobravanje mlajših avtoric, ki so v izboru videle znamenje vladavine patriarhata in konzervativne miselnosti.
Sinanović že v predgovoru odkrito pove, da ne prisega na uveljavljene ideološke delitve in da se postavlja nasproti tako progresizmu kot fundamentalizmu. Pri tem ne taji, da kljub temu črpa iz obeh, pri čemer mu retorični aparat “služi podobno kot obvladovanje borilne veščine”. Večkrat se v knjigi spotakne tudi ob idealizirano oz. romantizirano podobo delavskega razreda in proletarske kulture, ki po njegovem mnenju predstavlja le drug obraz buržoazne oz. malomeščanske kulture. V razredni zavesti sicer vidi prvi pogoj za samospoštovanje delavcev, ki morajo stopiti v razredni boj, da bi bila njihova življenja osmišljena, medtem ko naj bi bilo kapitalizem mogoče odpraviti le, če se “velik del delavskega razreda za to odloči, ne glede na medsebojne razlike znotraj njega”. V svojih spisih se dotakne tudi newagevstva v nasprotju s tradicionalnima religijama, kot sta krščanstvo in islam. Novodobnost obravnava kot “misticistično opitost posameznikov samih s sabo” ter “znak individualističnega duha, ki se sklada z neoliberalno težnjo po čim večji atomizacije družbe na enote”, pri krščanstvu in islamu pa izpostavlja priložnosti za zavezništvo, vsaj kar se tiče zagovarjanja in udejanjanja podobnih načel, vezanih na razvijanje oblik skupnosti, solidarnosti, kooperacije, skromnosti in empatije.
Esejistična zbirka Razmerja moči je že deveta knjiga pesnika, pisatelja, esejista in multidisciplinarnega kritika Sinanovića; le nekaj mesecev pred njo je objavil fikcijski esej Vse luči, s katerim se je uvrstil v ožji krog nominirancev za letošnjo Cankarjevo nagrado. V obeh knjigah lahko začutimo ostrino njegovega duha, ki brez odvečnega cinizma secira družbeno-politične pojave na lokalni, državni, evropski in globalni ravni, ter išče tako zgodovinske vzroke kot tudi sociološke in predvsem pragmatične filozofske rešitve. Čeprav avtor priznava, da so osnutki esejev nastali na družbenih omrežjih kot aktualne refleksije družbenopolitičnega dogajanja in jih je postopoma razvijal v obliki kolumne ali eseja, namenjenega objavi v reviji ali na spletnem portalu, nas presenečata dramaturška zaokroženost prispevkov v celoto in nadgradnja posameznih tem, ki se navezujejo druga na drugo. Že v predgovoru izpostavlja, da se je pisanja lotil predvsem zato, ker so zločini v Gazi iz njega izvabili tisto potlačeno, Freud bi rekel “tisto nedomačno”, das Unheimliche, kar je prav gotovo prispevalo k analizi številnih dokumentarnih filmov o Palestini in pisanju razprave na temo banalnosti zla ter problematiziranju žanra grozljivke:
“… zdi se namreč, da ni več potrebe po simulaciji raztrganih teles in drugih krvavih prizorov, saj filmski ponaredek ne more doseči same resničnosti z razkosanimi telesi otrok, črevesja, odtrganimi udi, obrazi, ki odpadajo z glave in tako naprej. Grozljivka se kaže kot izrazit žanr Zahoda, saj je namenjen neizživeti sado-mazohistični želji srednjih razredov, ki se v vsakdanjem življenju ne soočajo z nasiljem. Tudi to stanje pa je ob vedno pogostejših pokolih, ki jih zagrešijo “romantični osamljeni junaki”, kakršni nastopajo v omenjenih filmih, na ameriških šolah postavljeno pod vprašaj. Hollywood je torej sam sprožil kult nasilja za srednjerazredno publiko, h kateri se to nasilje zdaj v resničnosti tudi vrača.”
Zadnja tretjina knjige Razmerja moči je osredotočena na Sinanovićevo kritiško dejavnost – v tovrstnih spisih podaja svoja mnenja o zanimivih knjigah, dokumentarnih in igranih filmih, popularni in ljudski glasbi. Ti prispevki zaokrožajo mozaik razmislekov o navidezni zaceljenosti subjekta, ki jo poraja psihotični ustroj neoliberalne družbe, ta pa temelji na fetišizaciji in fragmentaciji individualnega in družbenega telesa, ki v svoji biti nikoli ne more biti zaceljeno niti vsaj približno pomirjeno. V svoji odprtosti zadeva ob vse okoli sebe, zato nas ne čudi, da Sinanović predvsem poudarja pomembnost preverjanja lastne izjavljalne pozicije in nenehne samorefleksije.
Vlado Motnikar
Piše Miša Gams,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Muanis Sinanović z eseji v knjigi Razmerja moči prodira v srž zahodne kulture in odstira propagandne tančice z ideoloških mehanizmov, na katere se le-ta naslanja. Tenkočutno analizira tako mahinacije neoliberalnega kapitalizma, ki s pomočjo mita o romantični ljubezni, kulta upornika brez razloga in povzdigovanja najrazličnejših subverzivnih subkultur uničuje družino z namenom, da bi iz posameznika ustvaril kompulzivnega potrošnika, kot tudi paradokse, h katerim se zateka zlasti levi politični pol družbe v pretirani skrbi za politično in zgodovinsko “korektnost”. V eseju z naslovom Palestina omenja hipije kot začetnike neoliberalizma, ki naj bi se v imenu svobode zavzemali za prosti trg in nastopili proti krščanski religiji svojih staršev, v spisu z naslovom Levi kult kulture pa ugotavlja, da hedonizem in “subverzija vsega” postajata vodilni vrednoti oziroma gesli levoliberalne ideologije, medtem ko slovenska kultura postaja talka propagandnega kolesja elit, namesto da bi bila odsev državljanske raznolikosti. V eseju Nelagodje v kulturi gre še korak dlje pri trditvi, da slovenski kulturniški elitizem predstavljajo “na eni strani potomci nacionalnih elit, na drugi strani pa izbrani predstavniki narodnostnih, spolnih in drugih manjšin ter t. i. mladih žensk”. Slednje omenja tudi v eseju Kresnik, ko obudi spomin na podelitev nagrade leta 2023, posmrtno dodeljene Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju, pri tem pa naj bi podelitev naletela na neodobravanje mlajših avtoric, ki so v izboru videle znamenje vladavine patriarhata in konzervativne miselnosti.
Sinanović že v predgovoru odkrito pove, da ne prisega na uveljavljene ideološke delitve in da se postavlja nasproti tako progresizmu kot fundamentalizmu. Pri tem ne taji, da kljub temu črpa iz obeh, pri čemer mu retorični aparat “služi podobno kot obvladovanje borilne veščine”. Večkrat se v knjigi spotakne tudi ob idealizirano oz. romantizirano podobo delavskega razreda in proletarske kulture, ki po njegovem mnenju predstavlja le drug obraz buržoazne oz. malomeščanske kulture. V razredni zavesti sicer vidi prvi pogoj za samospoštovanje delavcev, ki morajo stopiti v razredni boj, da bi bila njihova življenja osmišljena, medtem ko naj bi bilo kapitalizem mogoče odpraviti le, če se “velik del delavskega razreda za to odloči, ne glede na medsebojne razlike znotraj njega”. V svojih spisih se dotakne tudi newagevstva v nasprotju s tradicionalnima religijama, kot sta krščanstvo in islam. Novodobnost obravnava kot “misticistično opitost posameznikov samih s sabo” ter “znak individualističnega duha, ki se sklada z neoliberalno težnjo po čim večji atomizacije družbe na enote”, pri krščanstvu in islamu pa izpostavlja priložnosti za zavezništvo, vsaj kar se tiče zagovarjanja in udejanjanja podobnih načel, vezanih na razvijanje oblik skupnosti, solidarnosti, kooperacije, skromnosti in empatije.
Esejistična zbirka Razmerja moči je že deveta knjiga pesnika, pisatelja, esejista in multidisciplinarnega kritika Sinanovića; le nekaj mesecev pred njo je objavil fikcijski esej Vse luči, s katerim se je uvrstil v ožji krog nominirancev za letošnjo Cankarjevo nagrado. V obeh knjigah lahko začutimo ostrino njegovega duha, ki brez odvečnega cinizma secira družbeno-politične pojave na lokalni, državni, evropski in globalni ravni, ter išče tako zgodovinske vzroke kot tudi sociološke in predvsem pragmatične filozofske rešitve. Čeprav avtor priznava, da so osnutki esejev nastali na družbenih omrežjih kot aktualne refleksije družbenopolitičnega dogajanja in jih je postopoma razvijal v obliki kolumne ali eseja, namenjenega objavi v reviji ali na spletnem portalu, nas presenečata dramaturška zaokroženost prispevkov v celoto in nadgradnja posameznih tem, ki se navezujejo druga na drugo. Že v predgovoru izpostavlja, da se je pisanja lotil predvsem zato, ker so zločini v Gazi iz njega izvabili tisto potlačeno, Freud bi rekel “tisto nedomačno”, das Unheimliche, kar je prav gotovo prispevalo k analizi številnih dokumentarnih filmov o Palestini in pisanju razprave na temo banalnosti zla ter problematiziranju žanra grozljivke:
“… zdi se namreč, da ni več potrebe po simulaciji raztrganih teles in drugih krvavih prizorov, saj filmski ponaredek ne more doseči same resničnosti z razkosanimi telesi otrok, črevesja, odtrganimi udi, obrazi, ki odpadajo z glave in tako naprej. Grozljivka se kaže kot izrazit žanr Zahoda, saj je namenjen neizživeti sado-mazohistični želji srednjih razredov, ki se v vsakdanjem življenju ne soočajo z nasiljem. Tudi to stanje pa je ob vedno pogostejših pokolih, ki jih zagrešijo “romantični osamljeni junaki”, kakršni nastopajo v omenjenih filmih, na ameriških šolah postavljeno pod vprašaj. Hollywood je torej sam sprožil kult nasilja za srednjerazredno publiko, h kateri se to nasilje zdaj v resničnosti tudi vrača.”
Zadnja tretjina knjige Razmerja moči je osredotočena na Sinanovićevo kritiško dejavnost – v tovrstnih spisih podaja svoja mnenja o zanimivih knjigah, dokumentarnih in igranih filmih, popularni in ljudski glasbi. Ti prispevki zaokrožajo mozaik razmislekov o navidezni zaceljenosti subjekta, ki jo poraja psihotični ustroj neoliberalne družbe, ta pa temelji na fetišizaciji in fragmentaciji individualnega in družbenega telesa, ki v svoji biti nikoli ne more biti zaceljeno niti vsaj približno pomirjeno. V svoji odprtosti zadeva ob vse okoli sebe, zato nas ne čudi, da Sinanović predvsem poudarja pomembnost preverjanja lastne izjavljalne pozicije in nenehne samorefleksije.
Vlado Motnikar
Vse epizode