Opis epizode

Piše Andrej Lutman,
bereta Igor Velše in Lidija Hartman.

V prozni prvenki Alenke Vesenjak Kamp se združuje besedišče, s katerim turizem samo pridobiva. Kaj pa je tako imenovano kampiranje? To je nomadska veščina, pravzaprav spretnost, kje postaviti začasno bivališče. Avtorica je na knjižnem zavihku predstavljena kot literarna komparativistka, sociologinja kulture, novinarka in urednica ter ljubiteljska kajakašinja. Predvsem zadnja oznaka daje celotni knjižni izpovedi razlagalni pomen; kajak pa je potovalno sredstvo, s katerim se predvsem po vodi potuje od bivališča do bivališča, bolj ali manj začasnih postankov. Pripovedi so razdrobljene na cel kup poglavij, ki se delijo na še manjše pomenske enote, te pa prispevajo k bralnemu vtisu, da je drobljivost sestavina podrhtevanja v kajaku in seveda tudi v izpovedih. V njih mrgoli slengovskih izrazov, podomačenih tujk, fraz in trenutnih pomenskih prebliskov. Kamp je pač združba radoživih različnosti, osebe in osebice se izražajo na ljubek, duhovit ali poniglav način. Začetek poglavja z naslovom Ljubezen združuje bogato besedišče in tudi sublimen namig na potovanje po tekočem: „Nekateri pavšalisti, ki so v kampu parkirani že od sredine aprila, delijo strast do zbiranja zeli, ki jih nato tunkajo v žganjico.“
Kamp torej predstavlja glasnožitje različnosti. Ne le da je vsakršna komunikacija oplemenitena s pogovorščino, sestavljeno iz mnogih govoric, tudi siceršnja komunikacija je mnogoterna, saj kamp sestavljajo tako domačini z domačinkami kot tudi tujci s tujkami; pa še mešanica njih. In avtorica spretno vesla med brzicami literarnih zvrsti in svojih opazovanj. Ob že uveljavljeni literarni zvrsti s poti Alenka Vesenjak uvaja zvrst, ki bi ji lahko rekli stalno med kampi. Začasnost bivalnih prostorov pa je tudi časovna začasnost: „Naj tava. Naj bo v svojih mislih. Jure je vedno rekel: Pusti jo, naj se zmeni sama s seboj.“ Zasuk, izražen v samozaciklanosti, je osrednja značilnost pisave, s katero avtorica vehementno izpisuje brzice in različne hitrosti beleženj. Med vrsticami se sprašuje, kako naj ujame vse bežnosti, s katerimi so začasna srečanja kar prenasičena. A prenasičenost ni kakovost, s kakršno se bohoti barok ali celo rokoko. V prvencu Kamp avtorica z njo prinaša kakovosten pogled na začasno urejenost množice, ki je podvržena zgolj časovni komponenti. Ta časovna komponenta pa je čas dopustov, čas tako imenovanega oddiha, ko naj bi se na soncu zdravilo od siceršnje pregorelosti. Ni namreč poležavanje v senci, popestreno z občasnimi pljuski vode ali ohlajene tekočine, tisto kar razbremeni. Je še ena pomembna sestavina človeškega preživljanja prostega časa: čas za knjigo.

Vlado Motnikar