Opis epizode

Piše Nada Breznik,
bere Eva Longyka Marušič.

V Piškotih s sporočilom Uroš Zupan ponuja svojevrsten kolaž dragocenih premislekov, spominov, subjektivnega doživljanja telesne bolečine ob neizogibnem zavedanju ranljivosti in minljivosti, pa esejev o literaturi in popularni glasbi, s katerima je organsko zraščen, saj sta sestavni deli njegovega intimnega sveta. Ob njiju je rasel, zorel, se navduševal in navdihoval. Ko v esejih navaja najljubše avtorje na področju literature in najljubše izvajalce in skladbe popularne glasbe, gre še dlje, saj pogosto izpisuje besedila pesmi, jih razčlenjuje in opozarja na ključna mesta, v glasbo pa bralca uvaja tako kot to besedni ustvarjalec zna, in sicer z izvrstnimi poetičnimi, subtilnimi opisi, ki se dotikajo posameznih instrumentalnih delov, vokalnih izvedb, različnih nivojev in plasti glasbe, vse tako privlačno, da si bralec zaželi te skladbe še sam ponovno ali na novo zavrteti in se vanje potopiti z novim uvidom, z novo, čeprav izposojeno izkušnjo.
Pesnikov izbor literatov ne preseneča, a Zupan ga osvetljuje z izborom posameznih pesmi, kolikor jih obseg njegovega dela dopušča. Njegova najljubša pesnica je Nobelova nagrajenka Wisława Szymborska, najljubši pesnik je Czesłav Miłosz, najljubši nemški pesnik pa Gotfried Benn. Ne izogne se niti ameriški pesnici, Nobelovi nagrajenki novejšega datuma Louisi Glück. Dolgo, navaja avtor, je bil njegov najljubši roman, kultno delo Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrela. Pesnik ima gotovo na zalogi še mnogo imen in mnogo kriterijev po katerih izbira, a že navedeni avtorji so jagodni izbor iz svetovne literature. Zanimivo in resnično je njegovo razmišljanje o branju poezije, o uvidu vanjo. Niso vse pesmi vedno odprte našemu razumevanju, kar ne govori o kvaliteti pesmi. Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje, ali nove, neznane izkušnje, jo ponotranji in posvoji.
Popularna glasba je v času socializma prihajala k nam z zamikom, po različnih kanalih, vendar so jo ljubitelji in med njimi je bil tudi avtor Piškotov s sporočilom, cenili toliko bolj, kolikor težje so do nje prišli. Mnoge skladbe so bile povezane z avtorjevim razpoloženjem in čustvi, z določenim obdobjem ali dogodkom in tako so ostali zapisani v spominu in tako jih ob poslušanju vedno znova izvabljajo. Zupan je kot samouk na tem področju prebiral vse, kar je bilo o popularni glasbi napisanega, ustvarjal je lastne zbirke in v pričujoči knjigi ponudil tudi sezname svojih najljubših plošč devetdesetih, osemdesetih in sedemdesetih let, zadnji dve veljata za zlato dobo, klasiko tedaj še ne priznane glasbe. Zupan tako v Piškotih s sporočilom ponuja malo enciklopedijo popularne glasbe in glede na vse v knjigi napisano, mu gre, poznavalcu, res zaupati.
Najbolj oseben in iskren del te zbirke je zajet v zapisih o bolečem soočenju s telesnimi omejitvami zaradi obrab, ki nas doletijo v času, ko se telo začne starati. Na pragu šestdesetih, pogosto v bolečinah, ki filtrirajo njegova občutja, ki reducirajo njegove aktivnosti na osnovno, na hojo, ugotavlja, da je tudi s hojo pretiraval, v želji, da se priklene na zemljo in tako podaljša svoj vek na njej. Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna. Vračanje v otroštvo je značilno za to obdobje, vračanje k preprostim deškim igram, v rodne Trbovlje, v čas, ko je bilo vse skromno in sivo, ko je le domišljija barvala vsakdanjost in jo delala vznemirljivo. A čas se je neusmiljeno vrtel, komaj izmišljene igre so zastarevale, menjavali so se vzorniki, menjavale so se vrednote, preizkusiti je bilo treba razne omame, potovati in od blizu doživeti čarobnost oddaljenih in opevanih pokrajin in tujih mest. O vsem tem piše avtor in med prozne tekste dodaja ne samo pesmi priznanih avtorjev, temveč tudi svoje lastne pesmi.
Zanimiv, širen svet nam ponuja v Piškotih s sporočilom, zanimiva doživetja, preplet proze in poezije, pisan z neko novo, za Uroša Zupana neznačilno ponižnostjo in tiho melanholijo.

Vlado Motnikar