Opis epizode

Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa.
Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume.
S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.

Igor Harb