Opis epizode

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki.

Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović.

Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge.

Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta.

Piše Žiga Brdnik
Bere Dejan Kaloper

ars