Opis epizode

Piše Muanis Sinanović
bere Igor Velše.

Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo.
V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev.
Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda.
Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo.
Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija.
Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.

Vlado Motnikar