Opis epizode

Piše Majda Travnik Vode,
bere Igor Velše.

Milan Knep, trenutno tajnik Škofijskega katehetskega urada pri ljubljanski nadškofiji, je leta 2020 po več kot štiridesetih letih raznovrstnega duhovniškega delovanja in potem ko je svoja razmišljanja objavljal v različnih medijih – tudi v oddaji Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija – izdal knjižni prvenec Eseji o križu letos pa so jim sledili še Eseji o vstajenju. Kot v spremni besedi piše Tadej Rifel, sta po avtorjevih besedah kljub nekajletnemu časovnemu razmiku »zbirki dopolnjujoči, kajti krščansko oznanilo je celota le, če se križ nadaljuje z vstajenjem.«
Poleg vsebine, ki jo avtor umešča nekoliko stran od prevladujočega družbenega in kulturnega diskurza, ki ga po njegovem mnenju zaznamujeta odsotnost metafizičnega in tragični svetovni nazor, je zanimivo tudi formalno ozadje dvainpetdesetih esejev v zbirki, ki jih je avtor večinoma izpeljal iz specifične žanrske oblike – katoliške pridige ali homilije.
Za prvo in hkrati najznamenitejšo pridigo v zgodovini velja Jezusov govor na gori blizu Galilejskega jezera, vendar gre tudi sicer za zelo staro polliterarno obliko, v katero je pravzaprav že od začetka vtisnjen esejistični format – kljub temu, da je pridiga namenjena širšemu občinstvu, esej pa velja za poudarjeno intimno oziroma zasebno zvrst. Pridiga je tudi drugi, najbolj znani brižinski spomenik (z znamenitim začetkom: Če bi naš ded ne grešil…), ki velja za izvrsten primer srednjeveške retorike. V Evropi pa so najbrž najbolj prepoznavne in še danes pomembne pridige Mojstra Eckharta s konca 13. in začetka 14. stoletja, ki se prav tako zlahka berejo kot vrhunski eseji.
Knepovi Eseji o vstajenju vznikajo iz volje po preseganju običajnega tragičnega obzorja pričakovanja, kamor se po avtorjevih besedah vpisuje velika večina novoveške in sodobne umetnosti, filozofije in kulture – in sicer z obratom v krščansko oziroma biblično izročilo.
Kot lahko opazujemo, je krščanstvo tako v Evropi kot pri nas že dolgo v zatonu, pri čemer ne gre samo za afere, ki usodno pretresajo cerkvene strukture, ampak – kot lahko na primer beremo v pred kratkim izdanem brezkompromisnem, razgaljajočem eseju Chantal Delsol –, za konec krščanske civilizacije kot take.
Kljub vtisu skorajšnjega pogorišča pa lahko vidimo tudi, da v krščanstvu še vedno vztraja veliko vernikov in duhovnikov ¬– morda tudi zaradi Jezusove obljube, da bo s svojo Cerkvijo ostal do konca sveta. Tako tudi Knep, čeprav si ne zatiska oči pred stvarnostjo, v svoja nazorsko, duhovno, psihološko in filozofsko izjemno široko zarisana besedila ne pripušča malodušja. Njegovi eseji – kratki, a od začetka do konca izpeljani v žlahtni filozofski maniri in retorično brezhibni – odpirajo probleme in jih s pomočjo Svetega pisma dialektično razrešujejo in zapirajo, pri čemer ima vselej zadnjo besedo nekaj, kar je že zdavnaj izginilo iz moderne filozofije – duh oziroma presežno. Čeprav je bila, kot v enem svojih zadnjih intervjujev skorajda presenečeno ugotavlja Jürgen Habermas, filozofija dolgo skoraj istovetna s teologijo, se je ta povezava že davno izgubila – morda je bila ravno ta metamorfoza eden od zgodnjih znanilcev zatona krščanske civilizacije. In na čem sloni sodobna filozofija, če se ne sprašuje več o absolutni resnici, biti, poslednjih rečeh, telosu? Alain Badiou v spisu Manifest za filozofijo iz leta 1989, razbere in nato brez sence dvoma – kot rečeno, gre za manifest –, ugotovi, da je sodobna filozofija pogojena s štirimi »generičnimi postopki resnice«: politiko, znanostjo, umetnostjo in ljubeznijo. Čeprav zadnji pojem, ljubezen, na videz dopušča večsmerne interpretacije, med njimi na nobeni instanci ni predvidena konkretna transcendenca, kakršno je nekdaj predstavljal krščanski Bog.
Zaradi tega in neštevilnih drugih podobnih dogodkov se zdi krščanska filozofija stvar preteklosti. Vendar nas ravno besedila, kakršna so Knepovi eseji, drobna, a prepričana, argumentirana in nagovarjajoča, prisilijo, da se vprašamo, ali je res tako? Knep, ki se je v duhovniški karieri največ ukvarjal z mladinsko in zakonsko pastoralo, namreč s pomočjo svojih svetopisemskih navdihovalcev, prerokov Izaija, Jeremija, Siraha in apostolov Pavla, Janeza in Jezusa, vsakič znova ubesedi katerega od ključnih problemov zdajšnjosti; bodisi smrt in naš odnos do nje, odmiranje življenjskega smisla, vzgojo otrok in medgeneracijske odnose bodisi družbeno stvarnost. Osvetljuje jih iz perspektive slehernika, v katerega se vsakič znova postavi, nato pa tematiko sistematično razčleni in obdela iz vseh običajnih zornih kotov – le da na koncu iz široko razgrnjenih aporij ne izide kot tragični poraženec, ampak kot zmagovalec. Njegova besedila tako res postanejo eseji o vstajenju – seveda le, če sprejmemo njihovo krščansko logiko. To, kar Knepu daje odločilno prednost, je namreč za marsikoga nezamisljivo, saj avtor svoje razpravljanje vsakič znova subtilno privede do točke nič oziroma do točke, kjer je potrebna totalna odpoved razumu in predaja štafete duhu. Ravno tu je kleč: potem ko je ob nekem problemu v razpravo kompetentno pritegnil in obdelal na primer Hegla, Spinozo, Fichteja, Platona ali katerega od principov sodobne psihologije ali psihoterapije, na koncu vso skrbno predstavljeno argumentacijo izpusti in se vrže v prazno, saj iskreno verjame, da bo tako storil največ in najhitreje. Da je predaja duhu kraljevska pot do rešitve.
Čeprav je zbirka Eseji o vstajenju kristocentrična in je njeno gravitacijsko jedro Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, se poleg Kristusa avtorjev največji zgled zdi apostol Pavel s svojim neutrudnim evangelizatorskim žarom. Pravzaprav so katoliški duhovniki danes v podobnem položaju, kot je bil nekoč Pavel: Kristusa oznanjajo v skorajda povsem poganskem svetu. S svojimi esejističnimi razmišljanji Milan Knep to počne samozavestno in zavezujoče.

Vlado Motnikar