Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Ocene
Ocene

Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951-2007

5 min 29.04.2024

Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951-2007

5 min 29.04.2024

Piše Milan Vogel,
bere Igor Velše.

Prežihova ustanova na Ravnah na Koroškem je bila ustanovljena septembra 1996 v Kotljah. V aktu o ustanovitvi je zapisano, da je “njeno delovanje v prvi vrsti namenjeno razvoju in napredku koroške regije in ohranjanju slovenskega jezika in kulture med koroškimi Slovenci”, izvajala pa bo zlasti naslednje dejavnosti: podeljevanje štipendij študentom za diplomski in podiplomski študij, znanstvenoraziskovalna, kulturno-umetniška in založniška dejavnost.
Zbornik Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951-2007 obsega skoraj devetsto strani. Časopis Koroški fužinar je bil desetletja izredno pomemben informator ne le za Koroško, marveč za širšo javnost. Publikacijo je leta 1951 začel izdajati upravni odbor Železarne Guštanj in jo podnaslovil Glasilo guštanjskih železarjev, urejal pa jo je uredniški odbor. Pozneje je v tem okviru izhajal tudi kot Informativni fužinar, izšlo pa je tudi več posebnih številk. Med uredniki sta bila med drugimi Vorančev brat Avgust, ki je že od prve številke skrbel za Vorančevo dediščino, in pisatelj Marjan Kolar.
Izbor prispevkov je opravil tajnik ustanove in urednik izdaj Mirko Osojnik, ki se je izmed 114 člankov odločil za 82. Razvrstil jih je v deset različno obsežnih sklopov, med katerimi so najobsežnejši Umetnik in revolucionar, Prežihova proza in Spomini, v druge pa članke, ki obravnavajo njegov jezik in slog, politično življenje, njegova pisma, uprizoritve Prežihovih del na odrskih deskah in v filmu, prevode v tuje jezike, ponatise in sestavke o njem in končuje z mementom legendarnega dr. Franca Sušnika: “Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.” Za obnovo Prežihove bajte, kjer je njegov oče leta 1911 prvič zaoral na svoji zemlji, je Prežihov sklad leta 1975 začel zbirati denar prek “Prežihovega dinarja”, na katerega se je odzvalo tudi 224 slovenskih osnovnih in srednjih šol.
V vseh sklopih sta Prežihovo literarno in politično delo, zlasti pa njegova človeška drža, zelo visoka cenjena. Josip Vidmar ga je označil za “človeka enkratnega navdih”, Lidija Šentjurc na vprašanje, ali je bil Prežih pisatelj ali komunist, odgovarja, da oboje, Anton Slodnjak ga je označil za “genialnega bukovnika, ki sta ga primorali osebna nadarjenost in rodovna solidarnost, da je na leposlovni način prikazoval življenje ljudi svojega rojstnega kraja v Mežiški dolini”. Tudi Jože Koruza, sourednik prvih dveh od dvanajstih knjig Prežihovih zbranih del, ki jih je dokončal Drago Druškovič, ga obravnava skupaj s koroškimi bukovniki, kot je bil npr. Drabosnjak. Kot človeka in pisatelja ga je občudovala njegova medvojna kurirka Kristina Brenkova, ko je ilegalno živel v Ljubljani. Veliko povedo o njem prispevki o njegovem delovanju po letu 1930, ko je moral pobegniti čez mejo in potem ko je kot partijski funkcionar prepotoval skoraj vso Evropo, v Parizu vodil knjigarno in Rdečo pomoč za španske borce ter sodeloval s Titom vse do vrnitve v Ljubljano leta 1939, kratkega ilegalnega življenja na Dolenjskem in v Ljubljani, izdaje domobrancem in poti preko Begunj do Mauthausna, kjer so ga pred krematorijem rešili tovariši. Njegov kurir na Ravnah Ivan Kokalj piše, da ga kot človeka resnice ne bo nikoli pozabil. Več je člankov o Prežihovem delovanju po vojni.
Pretresljivi so prispevki ljudi, ki so se z njim srečali tik pred smrtjo. Njegov predvojni založnik Ciril Vidmar ga je z ženo obiskal v mariborski bolnišnici. Voranc se je pred njima zlomil, piše: ”Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.” Štirinajst dni zatem je umrl sedeminpetdesetem letu.
Na enem mestu zbrani prispevki povedo o Prežihu več kot marsikatera študija o njem, zato bodo v veliko pomoč vsakomur, ki se bo še zanimal za delo in življenje tega velikega Človeka.

Vlado Motnikar

Prikaži več
Prikaži manj

Ocene

Opis epizode

Piše Milan Vogel,
bere Igor Velše.

Prežihova ustanova na Ravnah na Koroškem je bila ustanovljena septembra 1996 v Kotljah. V aktu o ustanovitvi je zapisano, da je “njeno delovanje v prvi vrsti namenjeno razvoju in napredku koroške regije in ohranjanju slovenskega jezika in kulture med koroškimi Slovenci”, izvajala pa bo zlasti naslednje dejavnosti: podeljevanje štipendij študentom za diplomski in podiplomski študij, znanstvenoraziskovalna, kulturno-umetniška in založniška dejavnost.
Zbornik Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951-2007 obsega skoraj devetsto strani. Časopis Koroški fužinar je bil desetletja izredno pomemben informator ne le za Koroško, marveč za širšo javnost. Publikacijo je leta 1951 začel izdajati upravni odbor Železarne Guštanj in jo podnaslovil Glasilo guštanjskih železarjev, urejal pa jo je uredniški odbor. Pozneje je v tem okviru izhajal tudi kot Informativni fužinar, izšlo pa je tudi več posebnih številk. Med uredniki sta bila med drugimi Vorančev brat Avgust, ki je že od prve številke skrbel za Vorančevo dediščino, in pisatelj Marjan Kolar.
Izbor prispevkov je opravil tajnik ustanove in urednik izdaj Mirko Osojnik, ki se je izmed 114 člankov odločil za 82. Razvrstil jih je v deset različno obsežnih sklopov, med katerimi so najobsežnejši Umetnik in revolucionar, Prežihova proza in Spomini, v druge pa članke, ki obravnavajo njegov jezik in slog, politično življenje, njegova pisma, uprizoritve Prežihovih del na odrskih deskah in v filmu, prevode v tuje jezike, ponatise in sestavke o njem in končuje z mementom legendarnega dr. Franca Sušnika: “Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.” Za obnovo Prežihove bajte, kjer je njegov oče leta 1911 prvič zaoral na svoji zemlji, je Prežihov sklad leta 1975 začel zbirati denar prek “Prežihovega dinarja”, na katerega se je odzvalo tudi 224 slovenskih osnovnih in srednjih šol.
V vseh sklopih sta Prežihovo literarno in politično delo, zlasti pa njegova človeška drža, zelo visoka cenjena. Josip Vidmar ga je označil za “človeka enkratnega navdih”, Lidija Šentjurc na vprašanje, ali je bil Prežih pisatelj ali komunist, odgovarja, da oboje, Anton Slodnjak ga je označil za “genialnega bukovnika, ki sta ga primorali osebna nadarjenost in rodovna solidarnost, da je na leposlovni način prikazoval življenje ljudi svojega rojstnega kraja v Mežiški dolini”. Tudi Jože Koruza, sourednik prvih dveh od dvanajstih knjig Prežihovih zbranih del, ki jih je dokončal Drago Druškovič, ga obravnava skupaj s koroškimi bukovniki, kot je bil npr. Drabosnjak. Kot človeka in pisatelja ga je občudovala njegova medvojna kurirka Kristina Brenkova, ko je ilegalno živel v Ljubljani. Veliko povedo o njem prispevki o njegovem delovanju po letu 1930, ko je moral pobegniti čez mejo in potem ko je kot partijski funkcionar prepotoval skoraj vso Evropo, v Parizu vodil knjigarno in Rdečo pomoč za španske borce ter sodeloval s Titom vse do vrnitve v Ljubljano leta 1939, kratkega ilegalnega življenja na Dolenjskem in v Ljubljani, izdaje domobrancem in poti preko Begunj do Mauthausna, kjer so ga pred krematorijem rešili tovariši. Njegov kurir na Ravnah Ivan Kokalj piše, da ga kot človeka resnice ne bo nikoli pozabil. Več je člankov o Prežihovem delovanju po vojni.
Pretresljivi so prispevki ljudi, ki so se z njim srečali tik pred smrtjo. Njegov predvojni založnik Ciril Vidmar ga je z ženo obiskal v mariborski bolnišnici. Voranc se je pred njima zlomil, piše: ”Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.” Štirinajst dni zatem je umrl sedeminpetdesetem letu.
Na enem mestu zbrani prispevki povedo o Prežihu več kot marsikatera študija o njem, zato bodo v veliko pomoč vsakomur, ki se bo še zanimal za delo in življenje tega velikega Človeka.

Vlado Motnikar

Vse epizode

1933. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine