Opis epizode

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.

Eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.

Denis Valič