Opis epizode

Zgodovinar, geograf in skladatelj
Sin krojaškega pomočnika iz Slovenskih goric – župan Gradca
Slovenska gimnazija v begunskem taborišču v Vetrinju

Leta 811 je cesar Karel Veliki potrdil cerkveno-upravno mejo na Dravi, ki je tako postala ločnica med vplivnim območjem Oglejskega patriarhata in Salzburške nadškofije. Obe cerkveni središči sta bili do tedaj v pogostih sporih glede vplivnega območja, saj sta v to okolje pošiljali misijonarje, ki so prebivalstvo spreobračali iz prejšnjega slovanskega verovanja v krščanstvo. Kot začetek večjega pokristjanjevanja alpskih Slovanov lahko štejemo 4. desetletje 8. stoletja, ko je slovanski knez Borut, ki je še odraščal s slovansko pogansko vero, zaprisegel bavarskemu vojvodi Odilu, da mu v zameno za pomoč v boju proti Avarom, prizna nadoblast in sprejme krščansko vero. Prav tako je Borut po pogodbi o zavezništvu na Bavarsko poslal tudi svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja, ki sta bila v samostanu ob Kimskem jezeru vzgojena v krščanski veri. Del poganskega plemstva je zavračal pokristjanjevanje in leta 769 je sledil neuspeli upor, ki ga je ob pomoči bavarske vojske zatrl karantanski knez Valdung oziroma Valjhun, kot so ga imenovali poznejši slovenski avtorji, med njimi tudi France Prešeren v Krstu pri Savici. Južno od Drave je nekaj let še prevladovala poganska vera. Tu je prišlo do obsežnejšega pokristjanjevanja šele po koncu avarskih vojn. Reka Drava je kot cerkveno-upravna meja med vplivnim območjem Oglejskega patriarhata in Salzburške nadškofije veljala kar 975 let.

Stane Kocutar