Opis epizode

Rženi kruh, ki ga na Koroškem pripravljajo po stari recepturi z domačim kislim testom sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Pripoveduje zgodbo o številnih generacijah, ki so sooblikovale prehransko kulturo. Njegovo pripravo danes ohranjajo na številnih gorskih kmetijah, znanje prehaja iz roda v rod. Tudi Tončka Rotovnik s kmetije Brdnik v Otiškem vrhu nad Dravogradom se je priprave naučila od svoje mame in znanje že predala naprej. Kot pravi, ga obvezno začnejo pripravljati že zvečer in šele naslednji dan gre v krušno peč. »Zdaj lahko domači kvas damo v hladilnik, včasih smo ga dali v omari. Tam je včasih tudi splesnel, potem smo šli pa k sosedu in smo ga vrnili drugič,« se spominja. Ena od kmetic leta Marjeta Ročnik s Prevalj je svoj čas spekla rekordnik 800 hlebov rženega kruha na teden. Danes ga speče pol manj, a z njim še vedno oskrbuje koroške vrtce, šole. »Veliko je moka, roka in prava ljubezen, da ga res delaš s srcem, ne pa pod prisilo,« je njena skrivnost za peko dobrega kruha.
Na Koroškem včasih ženico za cel dan žetve plačali s hlebom rženega kruha, enako je veljalo, če je kdo cel dan odmetaval gnoj. »Koroški rženi kruh je osnovno živilo. En kmet koroški bo rekel »štikl rženega kruha pa krigl mošta«. To je kmetova hrana, ki poteši osnovno lakoto. Lahko pa je tudi več, praznična hrana. Še danes imamo na Koroškem lep običaj, da novorojencu za popotnico dajo krajec kruha, danes dodamo še klobaso, pecivo, denar,« razlaga etnologinja Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja. S pripravo tega kruha povezan cel kup običajev, ki jih opiše Brigita Rajšter. »In vsak Korošec, ki je povezan s kruhom, ga bo vedno prekrižal, preden bo hleb prerezal. To je pri nas edino živilo, ki je ohranilo čaščenje po božje. Gospodinja blagoslavlja vsak del postopka priprave,« pojasni.
Zakladnica informacij je tudi nova monografija, avtorica je prav Brigita Rajšter in fotograf Tomo Jeseničnik. Koroški rženi kruh pa so vpisali tudi kot nesnovno kulturno dediščino. Kot je povedal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja Tadej Pungartnik, se s tem ohranja pomen rženega kruha, ki je postal še bolj prepoznaven. »Da so se domačini začeli še bolj zavedati njegovega pomena, kajti ta kruh nosi velike zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod, na nekaterih kmetijah že stoletja.«

Pirc Metka