Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Vrt je manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem rastejo trava in drevje, na katerem se gojijo okrasne rastline in zelenjava; tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. A ta stvarna, premočrtna definicija se avtorjem in avtoricam, ki so soustvarili intriganten zbornik Vrt in prispodoba, najbrž zdi prekratka, manjkava. V publikaciji, ki sta jo pred tremi leti uredili krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir, zdaj, ko je bila knjiga prevedena še v angleški jezik, pa sta urednici zanjo prejeli tudi Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, namreč 34 domačih in tujih strokovnjakov oziroma strokovnjakinj z najrazličnejših področij – od arhitekture do umetnostne zgodovine – skuša premisliti mesto, ki ga vrt zavzema v človeškem bivanjskem izkustvu.
V tem smislu piske in pisci, ki so napisali eseje, zbrane v Vrtu in prispodobi, ugotavljajo, da je vrt pravzaprav prostor prehoda med dvema svetovoma, med svetom narave in svetom kulture. Ob pogledu na geometrijsko popolni park, ki obdaja francoski Versailles, nekateri tudi ugotavljajo, da je vrt lahko izraz človekove neobrzdane volje do moči, spet drugi pa, kolikor pač nima kar vsakdo svojega, v vrtu prepoznavajo zgovoren simbol družbenih neenakosti in razslojenosti. A ni vse le črno; med avtoricami in avtorji, ki so pisali za zbornik Vrt in prispodoba, namreč ne manjka takih, ki so prepričani, da bi principe, ki sicer vodijo skrbnike vrtov, lahko uporabili kot izhodišče za premislek o tem, kako se uspešneje spopasti s podnebnimi spremembami. In, jasno, vrt je tudi tisti paradoksalni kraj, v katerem je lahko delo pravzaprav užitek.
Vse, skratka, kaže, da na vrtu še zdaleč ne rastejo le trava in drevesa, zelenjava in okrasno cvetje. Kaj torej počnemo, ko obdelujemo svoj vrt? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Ano Kučan in dr. Matejo Kurir.
foto: vrt, ki obdaja dvorec Palmse v Estoniji (Goran Dekleva)
Goran Dekleva
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Vrt je manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem rastejo trava in drevje, na katerem se gojijo okrasne rastline in zelenjava; tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. A ta stvarna, premočrtna definicija se avtorjem in avtoricam, ki so soustvarili intriganten zbornik Vrt in prispodoba, najbrž zdi prekratka, manjkava. V publikaciji, ki sta jo pred tremi leti uredili krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir, zdaj, ko je bila knjiga prevedena še v angleški jezik, pa sta urednici zanjo prejeli tudi Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, namreč 34 domačih in tujih strokovnjakov oziroma strokovnjakinj z najrazličnejših področij – od arhitekture do umetnostne zgodovine – skuša premisliti mesto, ki ga vrt zavzema v človeškem bivanjskem izkustvu.
V tem smislu piske in pisci, ki so napisali eseje, zbrane v Vrtu in prispodobi, ugotavljajo, da je vrt pravzaprav prostor prehoda med dvema svetovoma, med svetom narave in svetom kulture. Ob pogledu na geometrijsko popolni park, ki obdaja francoski Versailles, nekateri tudi ugotavljajo, da je vrt lahko izraz človekove neobrzdane volje do moči, spet drugi pa, kolikor pač nima kar vsakdo svojega, v vrtu prepoznavajo zgovoren simbol družbenih neenakosti in razslojenosti. A ni vse le črno; med avtoricami in avtorji, ki so pisali za zbornik Vrt in prispodoba, namreč ne manjka takih, ki so prepričani, da bi principe, ki sicer vodijo skrbnike vrtov, lahko uporabili kot izhodišče za premislek o tem, kako se uspešneje spopasti s podnebnimi spremembami. In, jasno, vrt je tudi tisti paradoksalni kraj, v katerem je lahko delo pravzaprav užitek.
Vse, skratka, kaže, da na vrtu še zdaleč ne rastejo le trava in drevesa, zelenjava in okrasno cvetje. Kaj torej počnemo, ko obdelujemo svoj vrt? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Ano Kučan in dr. Matejo Kurir.
foto: vrt, ki obdaja dvorec Palmse v Estoniji (Goran Dekleva)
Goran Dekleva
Vse epizode