Opis epizode

Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da

William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov?

Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti, od soljudi do bogov, od delov stezic do ozvezdij – pa tudi tiste živali, ki se nam zdijo vredne, da nosijo svoja lastna imena. Ki svoja imena v človeškem jeziku prepoznajo in se nanja odzivajo. Psi vsekakor so take živali. Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje. Povedano s parafrazo: je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.« K temu pa dr. Snoj dodaja še tole vprašanje: »Kakšna je današnja slovenska kultura in kam pri njej pes taco moli?«

Natanko to pa je bilo tudi vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu: kako je namreč ime našim psom in kaj ta imena navsezadnje povedo o nas samih? Pri tem nam je, jasno, pomagal prav dr. Marko Snoj.

foto: 4924546, Pixabay

Goran Dekleva