Opis epizode

Stanko Premrl in Danil Bučar sta ustvarjala v prvi polovici dvajsetega stoletja. Družil ju je lahko razumljen glasbeni jezik, ki pa je vseeno izpovedoval tehtno in osebno glasbeno občutenje. Med večjimi deli Stanka Premrla je zlasti izrazita njegova Simfonietta, ki je začela nastajati že za časa dunajskega študija pri profesorju Robertu Fuchsu. Prvi in tretji stavek sta nastala kot klavirski skladbi, drugi je bil namenjen pihalnemu oktetu. Pozneje je Premrl delo predelal za veliki orkester, leta 1946 pa dodal še finale.
Danila Bučarja avantgardna glasbena gibanja niso zanimala, to pa ne pomeni, da ni bil prodoren iskalec novega, boljšega, subtilnejšega. Prav to zadnje, subtilnost, v drobnih potankostih občuteno snovanje, je osrednja značilnost njegove glasbe, kot lahko slišimo tudi v suiti za orkester z naslovom Belokranjske pisanice.

Marko Šetinc