Opis epizode

O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo v družbi zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in trudu

Verjetno je res, da so najmočnejše tiste ideje in verjetja, ki se jih ljudje niti ne zavedamo zares oziroma jih jemljemo za samoumevne. In med take dandanes skorajda gotovo spada ideja meritokracije - ideja, da si v družbi napredovanje zaslužijo tisti najbolj sposobni in delavni, ki lahko k družbi kot celoti tudi najbolj pripomorejo. Težave nastopijo, tako se nam zdi, bolj zato, ker to načelo nikakor ni dosledno upoštevano: ker zaposlovanja in napredovanja velikokrat potekajo tudi s pomočjo poznanstev ali sorodstvenih vezi, ker smo ljudje še vedno podvrženi celi vrsti bolj ali manj zavestnih diskriminacij in ker , nenazadnje, predvsem zaradi različnih socialnih okoliščin ob rojstvu, niti nimamo enakih priložnosti razviti se in pokazati svojih talentov. To splošno sprejeto poveličevanje meritokracije pa se postavi nekoliko na glavo, ko beremo knjigo Vzpon meritokracije enega največjih sociologov preteklega stoletja Michaela Younga, ki nas skozi mešanico satiričnega distopičnega romana in sociološke razprave popelje v svet prihodnosti, kjer so načela meritokracije resnično in dosledno pripeljana do svoje skrajnosti. O tem, kako nam to zanimivo besedilo, ki je v originalu izšlo že leta 1958, nedavno pa so ga pri založbi Kritna izdali tudi v slovenščini, lahko pomaga premisliti koncept, ki ga danes prejkone jemljemo za samoumevnega, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Mitjo Sardočem, raziskovalcem na Pedagoškem inštitutu ter na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ki je Youngov Vzpon meritokracije tudi prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Alja Zore