Opis epizode

Posvetili se bomo glasbeni ustvarjalnosti češkega skladatelja in pianista Erwina Schulhoffa, ki je odrastel v nemški judovski družini v Pragi. V prvi polovici 20. stoletja je ustvaril obsežen in tehten opus del različnih zvrsti.

Erwin Schulhoff je za svoje estetsko izhodišče sprejel ekspresionizem, nanj so vplivali skladatelji dunajske atonalne šole in berlinski dadaisti, bil je tudi eden prvih evropskih skladateljev, ki so ga navdihovali ritmi jazzovske glasbe. Schulhoff je bil tudi izjemno nadarjen in muzikalen koncertni pianist. Kot skladatelj se je najprej navdihoval v glasbi Schumanna, Brahmsa in Dvořáka, nato pa Griega in Richarda Straussa. Med študijem v Leipzigu sta nanj najbolj vplivala Max Reger in Aleksander Skrjabin, čigar ideje o harmoniji so ga zelo navdihnile. V Kölnu se je njegova muzikalna usmerjenost razširila še na glasbo Clauda Debussyja, pri katerem je kratek čas študiral. V Schulhoffovi glasbi odkrivamo značilnosti glasbene avantgarde v povezavi z nadaljevanjem evropske glasbene tradicije. Po vrnitvi iz Nemčije v Prago je v njegovi glasbi vse bolj odseval izvor češke ljudske glasbe, pesmi in plesnih elementov, ki so izrazitejši v njegovi komorni glasbi. Kljub vsestranski glasbeni nadarjenosti in ustvarjalnosti pa je doživel tragično usodo.

V tridesetih letih je imel zaradi judovskega rodu in podpiranja komunističnih idealov vse več težav. Poskušal je emigrirati – najprej na Zahod, nato pa v Sovjetsko zvezo. Uredil si je vse formalnosti, a so ga nacisti junija 1941 v Pragi aretirali in zaprli. Deportirali so ga v koncentracijski zapor, taborišče Wülzburg na Bavarskem, kjer je po osmih mesecih zbolel za pljučno tuberkolozo in umrl avgusta 1942, star 48 let. Predstavili bomo izbor Schulhoffovih skladb različnih zvrsti: klavirske, komorne, orkestrske, simfonične, koncertantne, vokalne in operne glasbe.

Tjaša Krajnc