Opis epizode

Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega.
A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla.
Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.

Silva Matos