Opis epizode

V moderni potrošniški civilizaciji nas obdaja kultura takojšnje zadovoljitve vsake naše želje in potrebe. Potopljeni smo v minljivo in praznino, vse nam mora biti na voljo nemudoma, zdaj. Ne znamo se več veseliti tega, kar se bo zgodilo, ne znamo pričakovati in hrepeneti, zatekamo se v umetne svetove.
A življenje je vendarle pričakovanje, vmesni čas, ko že nekako vidimo, čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pogosto je pričakovanje celo bolj radostno kot sama izpolnitev tega.
V pričakovanjih kristjana se srečujeta človek in Bog. Bog nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje.
Ja, težko je pričakovati. Biti moramo budni in potrpežljivi, tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Hrepenenje je most med človeškim srcem in Božjo skrivnostjo. In med čakanjem na Gospoda se tudi žlahtnimo: pogosto se naš ponos spremeni v ponižnost, dvom o veri in miru, poželenje v čistost. Ne bodimo razočarani, če Bog ne izpolni vseh naših pričakovanj, saj so ta pogosto zemeljska, ne nebeška. Spremeniti se morajo torej naša pričakovanja, ne pa naša vera v Boga. Ko imamo zaupanje v Boga in prihajamo k Njemu s hrepenenjem, pričakujmo več kot kadar koli prej, saj nam je dal svojo obljubo in Božje obljube nikoli ne razočarajo.
Kaj nam je Bog obljubil, če smo v Kristusu: odrešitev iz večne smrti in trpljenja, mir in veselje v vsakršnih okoliščinah, milost, Svetega duha – Tolažnika in Pomočnika, večno Božje kraljestvo.
Nikoli pa ni dejal, da na svetu ne bomo imeli stisk, pač pa je obljubil, da bo On tudi v težkih obdobjih z nami. Vedno! Nikoli nas ne bo zapustil ali pozabil in nič nas ne bo nikdar ločilo od Božje ljubezni. To so obljube, ki se jih moramo oklepati. To je pričakovanje, ki ga moramo vsak dan nositi s seboj.

Vasiljka Gamser