Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Smo v adventnem času. Navzven bi lahko rekli »veseli december«, navznoter pa čas duhovne priprave na božične praznike, na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Če želimo praznik celostno doživeti, potrebujemo oboje: zunanjost, blišč in lučke, ki nam pomagajo, da se to, kar nosimo v sebi, izrazi tudi navzven, ter notranjo poglobitev, ki osmisli zunanje dogajanje.
V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki je v ječi. Muči ga vprašanje, ali je Jezus res tisti odrešenik, ki ga je pričakovala celotna Stara zaveza. Kljub temu da ga je krstil, da ga je poslušal in videval ter svojim učencem celo rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« In potem – na koncu – tak dvom.
Vsi vemo, o čem govori. Vsak izmed nas ima izkušnjo dvoma, že v medsebojnih odnosih, še bolj pa v odnosu do Boga, do presežnega. Je res, ni res? Razumemo, ne razumemo? Včasih bi si želeli več dokazov, več potrditev. Janez Krstnik ima enako izkušnjo. Pričakovali so mogočnega vladarja, morda celo sodnika – pride pa Jezus, ki je »drugačen«. Ni sodnik, temveč usmiljen, dober in odprt. Zato pošlje učence z vprašanjem: »Si ti obljubljeni odrešenik ali naj drugega čakamo?«
Jezusov odgovor je presenetljiv. Logično bi pričakovali preprost »da« ali »ne«. Toda Jezus preusmeri pozornost k bistvu: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot bi rekel: Po mojih delih me prepoznajte.
Advent nas vabi, da delamo tako, da nas drugi prepoznajo kot dobre, plemenite, kot kristjane – ne le da prejemamo dobro, ampak ga tudi dajemo. Lep zgled je župnijska akcija ob miklavževanju, ko so otroci prejeli darila in hkrati sami podarili igrače tistim, ki živijo v pomanjkanju – preprosta, a zelo lepa gesta.
V ozadju takšne logike – delati dobro, biti dober, videti drugega, opaziti človeka v stiski – se skriva tiho zadovoljstvo, občutek sreče in miru. To pa lahko hitro povežemo z veseljem, o katerem govori današnja, tretja adventna nedelja. Ob tem ugotovimo, da ni vsako veselje pravo veselje. Naj bo veselje, ki izhaja iz ljubezni do Boga in do bližnjega, nalezljivo.
Papež Frančišek je o veselju zapisal: »Krščansko veselje izvira iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj in z nami – v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni – kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem; ne na površini, temveč v globini človeka, ki se Bogu zaupa.«
Vsak izmed nas je lahko vesel in hkrati prinašalec veselja. Vsak novi dan je priložnost, da se odločimo: veselje da ali veselje ne. Danes je tretja adventna nedelja – nedelja veselja. Veselimo se.
Andrej Šegula
Smo v adventnem času. Navzven bi lahko rekli »veseli december«, navznoter pa čas duhovne priprave na božične praznike, na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Če želimo praznik celostno doživeti, potrebujemo oboje: zunanjost, blišč in lučke, ki nam pomagajo, da se to, kar nosimo v sebi, izrazi tudi navzven, ter notranjo poglobitev, ki osmisli zunanje dogajanje.
V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki je v ječi. Muči ga vprašanje, ali je Jezus res tisti odrešenik, ki ga je pričakovala celotna Stara zaveza. Kljub temu da ga je krstil, da ga je poslušal in videval ter svojim učencem celo rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« In potem – na koncu – tak dvom.
Vsi vemo, o čem govori. Vsak izmed nas ima izkušnjo dvoma, že v medsebojnih odnosih, še bolj pa v odnosu do Boga, do presežnega. Je res, ni res? Razumemo, ne razumemo? Včasih bi si želeli več dokazov, več potrditev. Janez Krstnik ima enako izkušnjo. Pričakovali so mogočnega vladarja, morda celo sodnika – pride pa Jezus, ki je »drugačen«. Ni sodnik, temveč usmiljen, dober in odprt. Zato pošlje učence z vprašanjem: »Si ti obljubljeni odrešenik ali naj drugega čakamo?«
Jezusov odgovor je presenetljiv. Logično bi pričakovali preprost »da« ali »ne«. Toda Jezus preusmeri pozornost k bistvu: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot bi rekel: Po mojih delih me prepoznajte.
Advent nas vabi, da delamo tako, da nas drugi prepoznajo kot dobre, plemenite, kot kristjane – ne le da prejemamo dobro, ampak ga tudi dajemo. Lep zgled je župnijska akcija ob miklavževanju, ko so otroci prejeli darila in hkrati sami podarili igrače tistim, ki živijo v pomanjkanju – preprosta, a zelo lepa gesta.
V ozadju takšne logike – delati dobro, biti dober, videti drugega, opaziti človeka v stiski – se skriva tiho zadovoljstvo, občutek sreče in miru. To pa lahko hitro povežemo z veseljem, o katerem govori današnja, tretja adventna nedelja. Ob tem ugotovimo, da ni vsako veselje pravo veselje. Naj bo veselje, ki izhaja iz ljubezni do Boga in do bližnjega, nalezljivo.
Papež Frančišek je o veselju zapisal: »Krščansko veselje izvira iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj in z nami – v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni – kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem; ne na površini, temveč v globini človeka, ki se Bogu zaupa.«
Vsak izmed nas je lahko vesel in hkrati prinašalec veselja. Vsak novi dan je priložnost, da se odločimo: veselje da ali veselje ne. Danes je tretja adventna nedelja – nedelja veselja. Veselimo se.
Andrej Šegula
Vse epizode