Opis epizode

Dosti lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve.
Prav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.«
Taka situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj tak »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči.
Skupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjer koli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti.
Ne vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«.

Metka Klevišar