Opis epizode

Ko v koncertni dvorani obiskovalci zasedejo svoja mesta in ugasne večina luči, zavlada veliko pričakovanje. Na oder stopijo člani izjemnega orkestra s priznanimi solisti in pričakovanje se stopnjuje. Vrh doseže, ko je zapeta in odigrana najlepša melodija, ki jo je skladatelj vkomponiral za mojstrsko izbrani trenutek. Ne prej in ne pozneje se v taki intenzivnosti ne pojavi.

Ko v urgentni center pripeljejo hudo ranjenega bolnika, ta v dolgi čakalnici, polni trpečih ljudi, z velikim pričakovanjem posluša, kdaj bo po zvočniku zaslišal glas medicinske sestre, ki bo izgovorila njegovo ime. Bolečina je vse bolj neznosna, pričakovanje pa vse večje. In končno se prepozna po zvočniku, bolečina pa, kot da je v hipu minila.

Ko se v poštnem nabiralniku pojavi poštarjevo obvestilo, da je treba prevzeti paket iz tujine, naslovnik z velikim pričakovanjem sede v avto in se odpelje na bližnjo pošto. Postavi se v vrsto in komaj čaka, da mu bodo na okencu izročili tisto, po kar je prišel.

So pričakovanja vseh vrst. Ko pričakovanje doseže svoj vrhunec, se v človeku sprostijo vse napetosti in pojavi se trenutek sprostitve ter mirnega odpričakovanja.

Ves svet, tako se zdi, je zajelo decembrsko pričakovanje. Mesta in vasi se odevajo v praznične luči, glasba na ulicah naznanja finale tega leta. Ob vsem tem hrušču in trušču ter pozunanjenem blišču se včasih vprašam: Pa ljudje sploh vedo, koga ali kaj pričakujejo? Zadnja leta so vse glasnejše trditve: Samo, da bo že konec. Samo, da ti prazniki minejo. To je krik velikega obupa, osamljenosti in nemoči, ki jo številni nosijo v sebi. Predstavljam si, da so tam, kjer ni vere, razočaranja še večja.

Adventni čas je čas močnega pričakovanja rojstva Odrešenika Jezusa Kristusa, Njega, ki prinaša upanje. S prižigom sveč na adventnem vencu iz tedna v teden bolj narašča svetloba, ne samo na zunaj, ampak tudi v nas samih. Francoski pesnik in pisatelj Victor Hugo lepo pravi, da za tistega, ki nosi svetlobo, ni teme, fizik in matematik Albert Einstein pa dodaja, da teme ne moremo pregnati s temo. Temu lahko naredi konec le svetloba.

Naj bo v teh dneh v nas čim več svetlobe. Še več je bo, če jo bomo delili in prižigali luči upanja v srcih ljudi, ki se v teh dneh ne znajdejo, ki trpijo zaradi zapuščenosti od domačih, ki, naslonjeni na okno, čakajo, da jim nekdo prinese luč, ki bo razsvetlila temine srca in duha ter jih napolnila s toplino dobrote. Naj ne čakajo predolgo.

Sebastijan Valentan