Opis epizode

Jezusovi učenci so se v svojem navdušenju, da oznanjajo novo življenjsko modrost, tisto, ki prinaša novo radost in novo upanje vsem ljudem, razkropili po svetu. Galilejski ribiči so bili sicer judovskega rodu, a pri svojem apostolskem delu so nujno naleteli tudi na ljudi druge narodnosti, ki so jih prijetno presenetili. Opazili so, da ti, ki ne znajo hebrejsko, ampak govore poleg svojih starodavnih jezikov le grško, da so zelo dojemljivi za Jezusov Evangelij. Sprejemali so ga celo lažje kot judovski rojaki. Danes bi rekli, da je šlo za kulturni dialog, ki je bil pogosto tudi trk kultur. Nastalo je vprašanje: Ali bodo samo oznanjali Kristusa križanega in vstalega, ki prinaša vsem ljudem novo upanje, ali pa jih morajo poprej sprejeti še v judovsko vero, ki ji pripadajo sami in iz katere je izšel tudi njihov učitelj Jezus iz Nazareta?

Med apostoli je nastal hud spor: na eni strani so bili Peter in večina apostolov, ki so hoteli, da vsak novi kristjan najprej postane pripadnik judovske vere in se zaradi tega da obrezati ter sprejme judovsko obredje, ki je bilo zelo zahtevno. In na drug strani sta bila Pavel in Barnaba s somišljeniki, ki sta zagovarjala, da se je treba ločiti od judovskih navad in povabiti novo krščence, da sprejmejo iz judovstva le to, kar je Jezus iz Nazareta res učil, se pravi judovske preroške spise. Zato so se zbrali okrog leta 50 v Jeruzalemu in imeli prvi vseapostolski zbor, danes bi rekli sinodo. Drug drugega so poslušali in prosili Boga za navdih, naj jih razsvetli njegov Duh. In potem so prepustili voditelju takratne Jeruzalemske Cerkve, Jezusovemu sorodniku apostolu Jakobu, naj razglasi njihovo odločitev.

Odločitev ni bil kompromis, kajti pri kompromisu gre za popuščanje na obeh straneh in iskanje srednje poti. Tokrat je šlo za globok uvid, kaj je bistveno in o čemer se ni mogoče pogajati. Se pravi, kaj bo za krščanstvo ostalo temeljnega in brez česar bi tudi njihove skupnosti enostavno razpadale. Tako so izbrali štiri načela: prvo je bilo, da se odrečejo malikovanju, kar pomeni, da magija in božansko čaščenje drugih bitij ne spadata v njihovo obredje. Potem pa je šlo za odpoved pitja krvi in krvavega mesa. S tem so se odrekli krvoločnosti, maščevanju in sovraštvu. Slednjič se morajo vzdržati tudi porok me sorodniki, sicer bi to pomenilo razpad družin in s tem tudi človeške civilizacije.

Vidimo, da je odpoved pobožanstvenja živali in predmetov, odpoved nasilju in uživanju v bolečinah drugih ter varovanje družine še danes temelj krščanske civilizacije, ki ji zagotavlja prihodnost.

Edvard Kovač