Opis epizode

Spominjam se medicinske sestre, ki sem jo srečala pred veliko leti. Poklicno je delala s hudo bolnimi in umirajočimi. Hodila jih je obiskovat po družinah. Pripovedovala je, kako se srečuje z umirajočimi in njihovimi družinami. Omenila je tudi, kako pomembno je, da tisti, ki spremlja bolnike, nosi svoje znanje na hrbtu. Tako ima roke in srce proste za bolnika.
O tem sem pozneje še velikokrat premišljevala. To ne velja samo za srečevanje z bolniki, ampak za srečevanje z vsemi ljudmi. Znanje, ki ga imamo, nam je lahko v pomoč in je dragoceno, če je lepo naloženo na hrbtu, in ga uporabimo, ko je treba. Nikoli pa znanje ne sme biti nekaj, kar nas od drugih ločuje, kar ustvarja pregrade. Če bi ga nosili pred seboj, se z njim šopirili in si z njim napolnili roke, smo nesposobni za človeško komunikacijo.
Dve stvari sta v naši komunikaciji najpomembnejši in predstavljata tudi podobo vsake pomoči: človeku podati roko in mu pogledati v oči. Na tej ravni se dogaja resnično življenje, tu se človek ne more sprenevedati. Če človeku ne daš roke in ga ne pogledaš v oči, je vse, kar narediš zanj ali na njem, le zunanja akcija.
Dobro bi bilo, če bi se tega vedno zavedali. Prav je, da si prizadevamo za čim večje znanje, toda hkrati nam mora biti jasno, da to ni vse in da ni najpomembnejše. Če si hkrati ne bomo prizadevali tudi za dobro, iskreno človeško komunikacijo, nam bo znanje lahko postajalo breme, pod težo katerega bomo podlegli. Prvi korak je, da sprostimo roke, da bodo prazne, in da si znanje naložimo na hrbet.

Metka Klevišar