Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Duhovna misel
Duhovna misel

Božena Kutnar: O postu

Prvi

02.04.2025 5 min

Božena Kutnar: O postu

Prvi

02.04.2025 5 min

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti.
A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran.
Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja.
Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje.
Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Božena Kutnar

Prikaži več
Prikaži manj

Duhovna misel

Opis epizode

Celotno liturgično leto, ki ga kristjani začenjamo z adventom, je usmerjeno v srce našega odrešenja, v velikonočno skrivnost. Dogodek Kristusove smrti in njegovega vstajenja namreč radikalno poseže v življenje in smisel človeka, pa tudi celotnega stvarstva. Ko namreč Bog, ki je izvir Življenja, vstopi v smrt, spremeni sámo naravo smrti in iz nje naredi prehod. Smrt nima več zadnje besede, zadnjo besedo imata Vstajenje in Življenje v Kristusu. Zato je velika noč predvsem praznovanje te novosti.
A če hočemo, da bo to praznovanje pristno in resnično, če hočemo, da se dotakne našega srca in konkretnosti našega življenja, se je nanj treba pripraviti. Zgodnja Cerkev je postni čas uporabila predvsem za pripravo katehumenov na krst in namen postnega časa je na neki način še vedno enak. Čeprav smo namreč krščeni, pozabljamo na svojo resnično identiteto odrešenih Božjih otrok, pozabljamo, da smo s krstom odmrli grehu, in miselnost starega človeka, kot pravi apostol Pavel, nas še vedno vleče na svojo stran.
Postni čas zato začenjamo s posebnim obredom, pri katerem nas duhovnik zaznamuje s pepelom. Pepel je končni produkt očiščujočega ognja, zato ima tudi v bogoslužju pepel očiščujoči učinek. Zavemo se, da smo grešni, krhki in umrljivi, zato prosimo Božjega usmiljenja in očiščenja.
Nato za štirideset dni stopimo na spokorno pot, pri čemer nam pomagajo tri sredstva: molitev, ki obnavlja naš odnos z Bogom, miloščina, ki zdravi naš odnos z bližnjimi, ter postenje v nečem konkretnem, kar v nas spet vzpostavi svobodnejši odnos do nas samih in vsega ustvarjenega. Pri tem pa je najpomembnejše notranje stanje duha, ki več tednov daje ritem našemu življenju, da bi se naša srca omehčala, se odprla in izkusila globoko lakoto in žejo po občestvu z Bogom in bližnjimi. Tako se naše življenje počasi znova usmeri k drugim, da bi v veliki noči mogli okusiti, kako iz našega pepela lahko v Kristusu vstanemo v novo življenje.
Zato ima postni čas dvojni značaj: po eni strani je to čas askeze, premagovanja, odpovedi, duhovnega boja, po drugi strani pa je to tudi čas notranje radosti, saj je Gospod z nami in kot usmiljeni Samarijan vliva olje in vino na naše rane in jih obvezuje (prim. Lk 10, 34).

Božena Kutnar

Vse epizode

3510. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine