Opis epizode

V drugi polovici 20. stoletja se je pojavila moderna islamska ekonomska misel kot odgovor na ideje socializma, kapitalizma in tudi kolonializma. A začetke klasične islamske ekonomske misli je lahko najti že v 7. stoletju.
Ekonomska tradicija je v islamu temeljila na tako imenovani inštituciji ḥisbe kot moralno-pravnem nadzorovalnem mehanizmu, ki je prek tržnega inšpektorja (muḥtasib) nadzoroval pravično izmenjavo dobrin, odnose med trgovci in kupci ter preverjal kakovost prodanega in kupljenega blaga. Ekonomska infrastruktura je poleg ḥisbe zajemala tudi versko podporo (waqf), ki je vključevala na primer graditev civilne infrastrukture, mest in celo zapuščino ter muslimanski davek (zakāt) in prepoved obrestne mere (ribā).
V klasični dobi, ki je trajala približno od 7. do 17. stoletja, so pravni učenjaki, islamski teologi, filozofi in mistiki razglabljali o ekonomski aktivnosti v okviru moralnega prava in kozmološke misli šerijata. Spajali so pravo z moralo (fiqh in akhlāq) in vednost z delovanjem (‘ilm in amal), zato so ji na primer kartezijanska bifurkacija med dušo in telesom in percepcija univerzuma kot mehanične kompozicije (Rene Descartes) bile nepoznane oziroma tuje. Kartezijanski duh jasnosti in racionalnosti je namreč islamskemu svetu med obdobjem kolonializma vsilil določeno percecijo sveta in pravnih kategorij, medtem ko je klasičen islam poznal pluralnost filozofske, pravne in teološke misli.
Visoko razvita islamska ekonomska misel predpostavlja drugačno zastavo sveta in delovanja, kot jo poznamo v moderni Evropi. Pravni učenjak al-Šaybani (749–805), poznani sufiji al-Muhasibi (781–857), Ibn Abi al-Dunya (823–894) in al-Ghazali (1058–1111), ortodoksna teologa in pravnika Ibn Taymiyya (1263–1328) in Ibn Qayyim al-Jawziyya (1292–1350) ter poznani učenjak in trgovec iz Damaska al-Makrizi (1364–-1442), so podrobno preučevali teorijo denarja, zvišanje cen na tržišču, teorijo ponudbe in povpraševanja ter vlogo šerijata in islamske politične oblasti v okviru moralnega delovanja družbe. Fundamentalno drugačna zasnova koncepta ekonomije (iqtiṣād) ne predpostavlja racionalno-tehnične ureditve, temveč moralno-metafizični svetonazor, zaobjet v kozmološki strukturi Korana kot ultimativnega besedila. Številni učenjaki so tostranstvo (dunyā) teoretizirali v navezavi do onstranstva (ākhira), pojem denarja pa analizirali le kot medij izmenjave in orodje za dosego višjega duhovnega cilja.
Islamski koncept ekonomije (iqtiṣād) pravzaprav pomeni proces skromnosti, gospodarnosti in zmernosti, ki so predvsem duhovnega značaja. V tem oziru iqtiṣād nikakor ne more pomeniti ekonomije, kot jo razumemo v moderni dobi, kot tehnična in k zaslužku usmerjena aktivnost, temveč kot človeški odnos do samega sebe in sveta v luči duhovnega vzgiba.

Sami Al Daghistani