Opis epizode

Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega.
Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan.
Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo.
Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.

Metka Klevišar