Opis epizode

Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.«
Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«

Andraž Arko