Opis epizode

Za pravoverne muslimane Mohamed ni le zgodovinska osebnost, ampak predvsem prerok oziroma poslanik. Mohamed se je rodil leta 570. Hidžra (hijra) ali selitev iz Meke v Medino je močno zaznamovala Mohamedovo življenje in življenje muslimanske skupnosti, saj je pomenila njegovo prostovoljno odločitev, da se s svojimi privrženci »odseli« iz Meke v izognitev nadaljnjim konfliktom z mogočnim plemenom Kurejš.
Med širitvijo islama so se večkrat spopadli Mohamedovi privrženci in nasprotniki, ki niso verjeli v njegovo poslanstvo in niso bili pripravljeni sprejeti njegove vloge preroka. Četudi so bili ti spopadi neizogibni in navsezadnje tudi pomembni za razširitev islama, so bili notranji konflikti znotraj muslimanske skupnosti ključni pri vprašanju nasledstva, ki je nastopilo po smrti preroka Mohameda leta 632.
Pogosto se beseda džihad prevaja kot sveta vojna. A to bi bilo napačno. Beseda džihad izhaja iz arabskega korena ja-ha-da in pomeni »prizadevati si« oziroma »truditi se«. Prerok Mohamed v enem od svojih avtentičnih izrekov (ḥadīth) pravi, da džihad pomeni preživeti dan, ne da bi koga zlorabil ali oškodoval. Džihad je nepretrgoma povezan z božjo postavo, ki ji daje prednost pred osebnim egoizmom. Klasični učenjaki trdijo, da obstajata dve vrsti džihada, namreč veliki džihad (jihād al-akbar) in mali džihad (jihād al-asghar). Veliki džihad je tako imenovani notranji džihad oziroma boj v prsih vernikov in zadeva predvsem na duhovni, psihološki in osebni spopad s svojimi lastnimi pogledi, mislimi in odločitvami, medtem ko se mali džihad nanaša na oborožen spopad s t.i . nasprotniki islama, za katerega veljajo številne omejitve, povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov.
V Koranu se sicer beseda džihad pojavi le trikrat, in sicer v 9:24, 25:52 in 60:1. Zgodnja islamska misel je džihad pojasnjevala v kontekstu nenasilne interpretacije, predvsem za tiste muslimane, ki se fizičnega boja niso mogli udeležiti. Eden izmed klasičnih učenjakov, ki je zagovarjal literarno branje Korana, Ibn Hazm (umrl je leta 1064), trdi, da obstajajo štiri vrste džihada: džihad srca ali že omenjeni veliki džihad; džihad jezika, pokazujoč na pomembnost govorjenja resnice v brk politični oblasti; džihad roke, ki ponazarja fizični upor proti krivici; in džihad meča, ki pomeni oborožen spopad v imenu boga. Tega se pogosto interpretira v soju islamističnih in militantnih gibanj, ki instrumentalizirajo religijo za politične namene. A tovrstna gibanja poudarjajo selektivno branje Korana, ki ga militantni islamisti razumejo s stalnim poudarjanjem redkih koranskih verzov, s čimer nasprotujejo pluralni in fleksibilni islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega.

Sami al Daghistani